Kolumna Dušana Malovrha: Odpiranje na obroke
Ob rahljanju vladnih ukrepov sem pri frizerki potipal, če je v Šentvidu že kaj odprtega.
Odpri galerijo
V šestem tednu karantene, nekje v Sloveniji: »Ni problema, le masko moraš imeti. Samo trenutek, da pogledam … Šestega maja ob sedmih zjutraj. Bi šlo? Joj, ne, pardon, tudi takrat imam že polno … Enajstega maja pa res.« To je šele čez štiri tedne, sem pomislil. Mati moja, do takrat bom zaraščen kot Robinzon! Pa še v preduro me je stlačila. To pomeni, da bom moral vstati ob šestih, potem ko se že mesec dni prebujam dve uri pozneje ter z zaprtimi očmi in v copatih oddrsam direkt v službo, ki je dnevni sobi. Čakalna doba na novo pričesko je torej po karanteni daljša kot za magnetno resonanco, sva ugotovila s frizerko, ko sem ob rahljanju vladnih ukrepov potipal, če je pri njej v Šentvidu že kaj odprtega. Zaradi dober mesec dni trajajoče zapore, pravi, bo morala striči in farbati neprekinjeno štirinajst dni, da bo izgubljeno noter prinesla.
V soboto bodo pri nas po dolgem času spet postavili stojnice, vrača se tržnica, najbrž brez običajnega živžava in klepetanja. Vulkanizer me vabi, mojemu jeklenemu konjičku bi sezul zimsko obutev in namontiral letne gume. Iz gostilne, kjer delajo najboljše pohance v Ljubljanski kotlini (in širše), pa sporočajo, da kure že čakajo v nizkem štartu, da se povaljajo v moki, jajcu in drobtinah ter skočijo v posodo z vrelim oljem. Najprej jih bodo cvrli za s sabo, potem še za klasično ponudbo, stregli bodo na veliki terasi. Tam bomo lahko jedli brez mask – kakopak – in dovolj oddaljeni drug od drugega. V krožnike pa si še nekaj časa ne bomo mogli gledati. Tako kot učenci v šolah ne bodo mogli prepisovati od sošolca na socialni distanci.
Počasi, oprezno se tako obnavljajo dejavnosti in stiki, kot smo jih bili navajeni, a so bili zaradi koronavirusa zamrznjeni več kot mesec dni. Veliko jih še čaka, da izbruh popusti in jim država dovoli obratovanje. Moja zobarka denimo pravi, naj se ne oglašam, če ni res nujno, vsaj do 15. maja, ko pričakuje omilitev ukrepov tudi na svojem terenu. Upam, da se z njo strinjajo tudi moji zobje, ki se sicer radi oglasijo ravno takrat, ko je to najmanj treba.
V soboto bodo pri nas po dolgem času spet postavili stojnice, vrača se tržnica, najbrž brez običajnega živžava in klepetanja. Vulkanizer me vabi, mojemu jeklenemu konjičku bi sezul zimsko obutev in namontiral letne gume. Iz gostilne, kjer delajo najboljše pohance v Ljubljanski kotlini (in širše), pa sporočajo, da kure že čakajo v nizkem štartu, da se povaljajo v moki, jajcu in drobtinah ter skočijo v posodo z vrelim oljem. Najprej jih bodo cvrli za s sabo, potem še za klasično ponudbo, stregli bodo na veliki terasi. Tam bomo lahko jedli brez mask – kakopak – in dovolj oddaljeni drug od drugega. V krožnike pa si še nekaj časa ne bomo mogli gledati. Tako kot učenci v šolah ne bodo mogli prepisovati od sošolca na socialni distanci.
Počasi, oprezno se tako obnavljajo dejavnosti in stiki, kot smo jih bili navajeni, a so bili zaradi koronavirusa zamrznjeni več kot mesec dni. Veliko jih še čaka, da izbruh popusti in jim država dovoli obratovanje. Moja zobarka denimo pravi, naj se ne oglašam, če ni res nujno, vsaj do 15. maja, ko pričakuje omilitev ukrepov tudi na svojem terenu. Upam, da se z njo strinjajo tudi moji zobje, ki se sicer radi oglasijo ravno takrat, ko je to najmanj treba.
