Objavljeno 08. avgust 2018 22.25 | Posodobljeno 08. avgust 2018 22.25

Kolumna Dušana Malovrha: Boljši ljudje

Ključne besede: komentar
Potihem sem navijal za Francoze. Vse do prvega postanka na bencinski črpalki v lepi njihovi.
Na dopust na Hrvaško smo se spravili v jako občutljivem času. Spori okoli arbitraže so bili resda potlačeni, ampak bilo je tik pred finalom svetovnega prvenstva v nogometu. Nisem si predstavljal, da bi 14 dni hodil po kruh v Studenac, na kavico in travarico v Ćakulo ali ribarnico v Velo Luko, ne da bi mi pred vsakim dober dan in prosim in hvala servirali še Hrvatska – šampion! Zato sem potihem navijal za Francoze. Vse do našega prvega postanka na bencinski črpalki v lepi njihovi, nekje pri Splitu.

Natankamo, plačam, sedemo še na kavico in lizike, ko pride namesto natakarja črpalkar. To je vaša kartica, mar ne? mi pomoli košček dragocene plastike. Pogledam v denarnico … As ti gospe … Res je, ni je, moja je!

In mu v zadregi dam 10 kun, kolikor je ostalo po plačilu zapitka. Ampak ko malo bolje pomislim, kako se je potrudil, celo avte s slovenskimi tablicami je ustavljal, da bi me našel, in kako neznosno bi se počutil, ko bi po celonočni vožnji tik pred trajektom opazil, da sem izgubil glavno plačilno sredstvo, sem mu dal še en evrski bankovec. Ne tribate, reče on meni. Ma, ne, vi niste tribali, vztrajam po dalmatinsko, nekoč vatreni navijač splitskega Hajduka, ki je kot deček plaho mahal z zastavo na stadionu Kod stare plinare.

Tedaj sem bil že manj za Francijo, v bistvu ne bi imel nič proti, če bi zmagali kockasti, pardon, kvadratasti. No, naslednji dan so izgubili, naš dopust pa je bil super, pluli smo in plavali. V bližnji vasi je gostoval Thompson (brez nas, a v spremstvu 40 specialcev), dan pred odhodom pa je čisto blizu nas vaškemu posebnežu zgorelo stanovanje. Vse potrebujem, je odgovoril skrušeni pogorelec Luka, ko smo ga vprašali, ali kaj rabi. V senco pod palmo, kjer je presedel dneve, večere in najbrž tudi življenje, smo mu nesli kavo in sendvič. Dali bi mu še kako kuno, če ne bi bil ves čas v primežu kriminalistov. Mi pa smo morali spakirati.

Potem smo šli nazaj domov. Potem je naslednji dan umrl Oliver, ki ga nikoli nisem poslušal, ampak mi je bilo vseeno hudo. Potem sem od hrvaškega kolumnista Borisa Dežulovića izvedel, zakaj (mi je bilo hudo): zato, ker so v njegovih pesmih še živeli oni, preživeli iz nekega davnega časa, v katerem smo bili boljši ljudje.
Deli s prijatelji