NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Zlate roke našega harmonikarja
Odtis desne roke slovenskega harmonikarja bodo zdaj še pozlatili s 24-karatno folijo.
Odpri galerijo
Mojster Lupinc in njegova harmonika. FOTO: Narodnjak.si
Kar nekaj časa sem nalašč čakal in spremljal, kdo bo objavil, da je harmonikar Zoran Lupinc postal prvi Slovenec v harmonikarskem muzeju slavnih. Ničesar nisem zasledil. Razen poročil in napovedi, da bodo slovenski odri in dvorane spet zasedeni z glasbeniki, ki jim je zmanjkalo denarja in so si prišli polnit mošnjičke na odre v Slovenijo.
Slovenija in harmonika sta eno. Pa čeprav so jo Slovenci uvozili iz germanskih dežel, se tako rekoč vsako leto pojavi kak nacionalni junak, ki je na svetovnem prvenstvu v harmoniki premagal vse. In to največkrat z inštrumentom katerega od domačih proizvajalcev, ki v svetu veljajo za butične izdelovalce ferrarijev med diatoničnimi harmonikami oziroma frajtonaricami, kot jih pozna vsak Slovenec.
Zdi se, da je Slovenija bolj kot s knežjim kamnom, Prešernom, Cankarjem in desetdnevno vojno pravo zgodovino začela pisati leta 1821, ko je Cyrill Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom accordion. Slovenski narod je nov izum vzel za svojega in ga razvil v najbolj igran in prodajan glasbeni artikel. Prve harmonike so v Sloveniji začeli izdelovati že v začetku 20. stoletja. Takrat so jih izdelovali posamezniki, ki so ustvarjali tudi druga glasbila, vendar harmonika med Slovenci še ni bila tako zelo priljubljen inštrument. Pozneje, v balkanski Jugoslaviji, je bila celo zatirana, ker je veljala za nemški inštrument.
»Bolj je bila upoštevana klavirska ali kromatična, vendar je po osamosvojitvi, predvsem pa v zadnjih dvajsetih letih po zaslugi Atomik Harmonik in Modrijanov, diatonična spet postala najbolj zaželeno glasbilo v Sloveniji,« je slišati iz glasbeno poučenih ust.
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so čas, ko so na Televiziji Ljubljana končno uvedli živahnejše oddaje z narodno-zabavno glasbo. In kar je še pomembneje, to so bili zlati časi za polke in valčke. Leta 1986 se je pojavil neverjetni tržaški harmonikarski virtuoz Zoran Lupinc s svojim triom.
Zoran Lupinc je prvi slovenski harmonikar, ki je postal absolutni svetovni prvak leta 1987, za njim sta si naslov priigrala še Denis Novato 1998. in Robert Goter 1999. Nato je na devetem svetovnem prvenstvu v igranju na diatonično harmoniko v Portorožu postal absolutni svetovni prvak še Nejc Pačnik iz Škal pri Velenju. Tekmovanje, za katero ima licenco avstrijska harmonikarska zveza, sicer priznava tudi Unesco.
A vrnimo se k Lupincu. Pred več kot 30 leti je začel razvijati nove možnosti igranja na diatonično harmoniko. Kraševec je iz klavirske harmonike diplomiral na Glasbeni matici v Trstu, iz roga pa na glasbenem konservatoriju Giuseppeja Tartinija v Trstu. Nekateri menijo, da se je diatonične harmonike lotil kot samouk. Njegovo inovativno igranje na ta ljudski inštrument pa je bilo kmalu nagrajeno. Med letoma 1981 in 1987 je zmagal na prav vseh tekmovanjih, ki se jih je udeležil, in si pridobil naziv svetovnega prvaka v igranju na diatonično harmoniko.
Lupinc, rojen v Šempolaju, ki velja za enega od začetnikov učenja igranja harmonike po notnem zapisu, pa je nedavno doživel veselo presenečenje, saj je bil kot prvi Slovenec povabljen na uradni sprejem v muzej Recoaro Terme pri Vicenzi. Tam je edinstven muzej na svetu, ki hrani ročne odtise najslavnejših harmonikarjev na svetu. Slavnostni sprejem v občinski dvorani je vodil mestni župan Davide Branco, ki je pojasnil, da bodo odtis desne roke Zorana Lupinca zdaj še pozlatili s 24-karatno folijo. Muzeju pa je podaril rokopise lastnih skladb, učbenike in zgoščenke.
In tako se znajde neki slovenski glasbenik s harmoniko, z inštrumentom, ki je pred časom veljal za zatiranega, zdaj pa je postal najbolj zaželeno glasbilo, v edinstvenem muzeju na svetu, ki hrani ročne odtise najslavnejših harmonikarjev. In sprejme ga celo župan.
Slovenija in harmonika sta eno. Pa čeprav so jo Slovenci uvozili iz germanskih dežel, se tako rekoč vsako leto pojavi kak nacionalni junak, ki je na svetovnem prvenstvu v harmoniki premagal vse. In to največkrat z inštrumentom katerega od domačih proizvajalcev, ki v svetu veljajo za butične izdelovalce ferrarijev med diatoničnimi harmonikami oziroma frajtonaricami, kot jih pozna vsak Slovenec.
Zdi se, da je Slovenija bolj kot s knežjim kamnom, Prešernom, Cankarjem in desetdnevno vojno pravo zgodovino začela pisati leta 1821, ko je Cyrill Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom accordion. Slovenski narod je nov izum vzel za svojega in ga razvil v najbolj igran in prodajan glasbeni artikel. Prve harmonike so v Sloveniji začeli izdelovati že v začetku 20. stoletja. Takrat so jih izdelovali posamezniki, ki so ustvarjali tudi druga glasbila, vendar harmonika med Slovenci še ni bila tako zelo priljubljen inštrument. Pozneje, v balkanski Jugoslaviji, je bila celo zatirana, ker je veljala za nemški inštrument.
»Bolj je bila upoštevana klavirska ali kromatična, vendar je po osamosvojitvi, predvsem pa v zadnjih dvajsetih letih po zaslugi Atomik Harmonik in Modrijanov, diatonična spet postala najbolj zaželeno glasbilo v Sloveniji,« je slišati iz glasbeno poučenih ust.
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so čas, ko so na Televiziji Ljubljana končno uvedli živahnejše oddaje z narodno-zabavno glasbo. In kar je še pomembneje, to so bili zlati časi za polke in valčke. Leta 1986 se je pojavil neverjetni tržaški harmonikarski virtuoz Zoran Lupinc s svojim triom.
Zoran Lupinc je prvi slovenski harmonikar, ki je postal absolutni svetovni prvak leta 1987, za njim sta si naslov priigrala še Denis Novato 1998. in Robert Goter 1999. Nato je na devetem svetovnem prvenstvu v igranju na diatonično harmoniko v Portorožu postal absolutni svetovni prvak še Nejc Pačnik iz Škal pri Velenju. Tekmovanje, za katero ima licenco avstrijska harmonikarska zveza, sicer priznava tudi Unesco.
A vrnimo se k Lupincu. Pred več kot 30 leti je začel razvijati nove možnosti igranja na diatonično harmoniko. Kraševec je iz klavirske harmonike diplomiral na Glasbeni matici v Trstu, iz roga pa na glasbenem konservatoriju Giuseppeja Tartinija v Trstu. Nekateri menijo, da se je diatonične harmonike lotil kot samouk. Njegovo inovativno igranje na ta ljudski inštrument pa je bilo kmalu nagrajeno. Med letoma 1981 in 1987 je zmagal na prav vseh tekmovanjih, ki se jih je udeležil, in si pridobil naziv svetovnega prvaka v igranju na diatonično harmoniko.
Lupinc, rojen v Šempolaju, ki velja za enega od začetnikov učenja igranja harmonike po notnem zapisu, pa je nedavno doživel veselo presenečenje, saj je bil kot prvi Slovenec povabljen na uradni sprejem v muzej Recoaro Terme pri Vicenzi. Tam je edinstven muzej na svetu, ki hrani ročne odtise najslavnejših harmonikarjev na svetu. Slavnostni sprejem v občinski dvorani je vodil mestni župan Davide Branco, ki je pojasnil, da bodo odtis desne roke Zorana Lupinca zdaj še pozlatili s 24-karatno folijo. Muzeju pa je podaril rokopise lastnih skladb, učbenike in zgoščenke.
In tako se znajde neki slovenski glasbenik s harmoniko, z inštrumentom, ki je pred časom veljal za zatiranega, zdaj pa je postal najbolj zaželeno glasbilo, v edinstvenem muzeju na svetu, ki hrani ročne odtise najslavnejših harmonikarjev. In sprejme ga celo župan.
