Kolumna Dejana Vodovnika: Slovenski oktet

Ko sem nedavno vprašal eno redkih čisto pravih slovenskih glasbenih legend, Alfija Nipiča, ali je kdaj zapel kakšno hrvaško, mi je odgovoril kratko in jasno: »Od leta 1990, ko sem odšel od Avsenikov, nikoli. Še nihče ni stopil k meni in me prosil, naj zapojem 'tisto'. Ker jih pač ne prepevam. No, če bi ves večer prepeval hrvaške pesmi, bi to bilo najbrž povsem logično. Ko sva že pri tem, naj povem, da so me pred časom vprašali, katera klapa je zame najboljša. Brez pomisleka sem jim odvrnil, da je to Slovenski oktet! Velik poklon tem fantom.«

In se sprašujem, kolikšen delež mlade generacije, bodočih predsednikov, direktorjev, vrhunskih programerjev in menedžerjev, sploh pozna Slovenski oktet. Oktet, ki je v tujini nastopal tudi kot Slovenski vokalni oktet, The slovenian mastersingers, The mastersingers of Slovenia, The Slovene octet, The Slovenian octet, Das Slowenische Oktett, Octet de Slovénie, L' Otteto Sloveno, Den Slovenske Oktett.

Pisal se je 27. september 1951. Na znameniti avdiciji, ki jo je razpisalo ministrstvo za kulturo v sodelovanju s Slovensko izseljensko matico v prostorih Slovenske filharmonije v Ljubljani, je namreč izbrana komisija potrdila zasedbo, ki je odlično zazvenela v akordih ene najbolj preprostih, a obenem najbolj priljubljenih ljudskih pesmi Pri farni cerkvici. Janez Lipušček, Gašper Dermota, Marij Kogoj, Božo Grošelj, Roman Petrovčič, Tone Kozlevčar, Tone Petrovčič in Artur Šulc ter njihov prvi umetniški vodja Janez Bole so ustvarili nov mejnik slovenske pevske kulture.
Povsem natančno vseh postav ni mogoče zapisati, saj so nekateri pevci peli eno leto, drugi so v predvidevanju zamenjav obiskovali vaje že leto prej; menjava je sledila iz ene sezone v drugo, ki pa je bila v istem letu. Nekateri pevci so peli tudi v alternaciji.

Doslej so posneli skoraj 30 vinilnih plošč, 16 kaset, 17 zgoščenk, nastopov pa – ogromno! Ja, tak je tale Slovenski oktet. Kapo dol, bi rekel Zahovićev prijatu Katanec!

Po nekaterih podatkih deluje v Sloveniji okrog 3800 različnih pevskih zasedb, od tega 1300 odraslih društvenih pevskih zasedb, 1100 šolskih zborov, 700 cerkvenih odraslih zborov ter 700 cerkvenih otroških in mladinskih zborov. Avtorji popisa Singing Europe Evropske zborovske zveze Europa Canata iz leta 2015 ocenjujejo, da se pri nas petju redno ali občasno posveča 170.000 ljudi, kar je 8,3 odstotka vse populacije. Popis tudi kaže na velik pomen petja za tukajšnje prebivalstvo. In tudi po tem smo v Evropi pred drugimi. Po podatkih evropske raziskave je namreč v Evropi 37,000.000 prebivalcev, ki se ukvarjajo s petjem, poleg tega je v EU približno 625.000 pevskih zasedb oziroma 1,000.000 na ozemlju Evrope vključno z Rusijo. Slovenci torej kljub majhnosti predstavljamo kar 0,8 odstotka pevske populacije EU oziroma 0,5 odstotka pevske populacije na ozemlju Evrope vključno z Rusijo. Poleg tega je v nasprotju z drugimi deli Evrope, kjer v zborih prepevajo večinoma starejši posamezniki, struktura naših zborov razmeroma mlada oziroma so v njej nekako enakovredno zastopane vse generacije. Povprečna velikost odrasle vokalne skupine pri nas je 30 članov, od tega dve tretjini žensk in tretjina moških.
Slišati je, da gre ne le po Evropi, tudi v Aziji in obeh Amerikah, za pravo poplavo podobnih prireditev, ki nemalokrat vključujejo tudi bogato turistično ponudbo, lepe kraje in podobno.

Slovenci torej na področju zborovskega petja v svetu nekaj veljamo. Pa se tega sploh zavedamo? Nisem povsem prepričan!