NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Sir Cliff premagal BBC
Če gre tam za spoštovanje (ne)zasebnosti in avtorske pravice, je pri nas večina postopkov del sivega slovenskega povprečja sodnih sporov, kjer se udeleženci najraje tožakajo le zato, da bi prišli v medije.
Odpri galerijo
Na sodišču se zgodbe kaj hitro končajo. FOTO: Guliver/Getty Images
»Brez besed sem. Ne morem verjeti. To je čudovita novica,« je bil prvi odziv britanskega pevca Cliffa Richarda, ko je izvedel, da je sodišče po letih pravdanja z britansko korporacijo BBC odločilo njemu v prid. Medijska hiša mu bo morala izplačati 210.000 funtov odškodnine, ker je leta 2014 v živo prenašala policijsko akcijo, med katero so zaradi preiskave domnevne spolne zlorabe otrok vdrli v njegov dom. A bolj kot denar je za Richarda verjetno pomembno dejstvo, da bodo tisti, ki so njegov zasebni svet pokazali javnosti, za to kaznovani. Tudi sam je spremljal akcijo v živo po televiziji – iz Portugalske, kjer poleg Barbadosa preživi večino časa.
Višje sodišče v Londonu je namreč razsodilo, da je korporacija na »resen in senzacionalističen način« kršila oškodovančevo pravico do zasebnosti, predstavniki BBC pa so vztrajali, da je bilo spremljanje preiskave opravljeno primerno in v dobri veri. Richardova odvetniška ekipa je postavila zahtevo po najvišjem možnem izplačilu, pevčevo trpljenje je ocenila na 3,4 milijona funtov. »Čeprav nisem naredil nič narobe, se mi je zdelo, da vsi, ki me poznajo, verjamejo, da sem to storil, ali pa so se vsaj spraševali o tem,« je opisal svoja občutja po akciji in obtožbah, ki so ga doletele.
Richarda je najprej spolne zlorabe v mladosti obtožil neki moški, nato še štirje. Policija je leta 2016, po 22 mesecih, sporočila, da je opustila preiskavo. Pevec je v 50-letni karieri prodal več kot 250 milijonov plošč, 42 albumov in 146 singlov. Njegov sklad prispeva predvsem za medicinske raziskave, za otroke in starejše. Kljub temu britanska javnost z veseljem prešteva tudi njegove razkošne nepremičnine doma in v tujini.
Zdaj pa, hop, pod Alpe.
Takole na oko minevajo kaka štiri leta od tedaj, ko se je na ves glas govorilo o sporu med Katarino Mala (oz. Katjo Verderber) in Alešem Vovkom. Pa ne, kot bi kdo nemara pomisli, kot o še enem polskrivnostnem paru na naši polsceni, ampak o njunem sporu.
»Okej, glej, na Radio 1 in celotno njegovo mrežo je res nemogoče priti – razen če ne privoliš v njihove pogoje in delaš z Raayem. Tudi jaz sem tam sedela, ker me je zanimalo, kako razmišljajo. Pa so mi rekli, da to ni to. Kako, če ljudje poslušajo take komade, kot je Ciao Ciao? Če bi popustila in sodelovala z Raayem, ne bi zaslužila nič, prav tako ne bi imela več koncertov. Razen če bi šla pet v nakupovalne centre. Ne, hvala,« je v začetku takratnega januarja v enem od intervjujev izjavila omenjena pevka Katja. To je Vovka alias Raaya tako razhudilo, da se je odločil, da bo svoje ime opral kar na sodišču. Taisti Raay je sicer vložil tožbo tudi zoper radijskega voditelja na Valu 202 Miha Šaleharja. »Obdolženec me je razžalil, dejanje je bilo storjeno po radiu. Prvega novembra 2013 je v oddaji Latrina 202: prvonovembrski pregled rumenega tiska izjavil stvari, ki predstavljajo negativno vrednostno sodbo o meni,« je razložil glasbenik, podrobnosti pa ni želel pojasnjevati.
Ena novejših sodnih zdrah na slovenski glasbeni sceni se je zgodila, ko je Gal Gjurin, zagotovo eden najboljših slovenskih glasbenikov, vložil tožbo zoper avtorja teksta na spletnem portalu Plus Borisa Megliča. Šlo je za tekst z naslovom Gal Gjurin zlorabil podpise glasbenikov, srčika spora pa naj bi bile peticije glasbenikov za boljši jutri.
Še bi lahko naštevali sodne zdrahe in zdrahice s tujega parketa in iz naših podalpskih logov. Se pa včasih zdi, da se pri nas še zdaleč ne moremo primerjati z vsebinami, zaradi katerih v tujini zvezdniki vlagajo tožbe zoper kogarkoli že. Če gre tam za (ne)spoštovanje zasebnosti in nespoštovanje pravil, povezanih z avtorskimi pravicami, je pri nas večina postopkov del sivega slovenskega povprečja sodnih sporov, kjer se udeleženci najraje tožakajo le zato, da bi prišli v medije.
Za to nato raje uporabljajo »svoje« medije, svoje profile (ki so jih kar naenkrat po vzoru tujih influenserjev sicer začeli čistiti), in potem – hajd na sodišče, kjer pa se zgodbe kaj hitro končajo. No, drugi si zgodbo o domnevnih sodnih govoricah raje izmislijo in iz nje naredijo velik haloooo. Tretji, hvala bogu, ki so v večini, pa se ob vsem skupaj samo sladko nasmehnejo.
Tako kot Cliff, ko je izvedel za čudovito novico.
Višje sodišče v Londonu je namreč razsodilo, da je korporacija na »resen in senzacionalističen način« kršila oškodovančevo pravico do zasebnosti, predstavniki BBC pa so vztrajali, da je bilo spremljanje preiskave opravljeno primerno in v dobri veri. Richardova odvetniška ekipa je postavila zahtevo po najvišjem možnem izplačilu, pevčevo trpljenje je ocenila na 3,4 milijona funtov. »Čeprav nisem naredil nič narobe, se mi je zdelo, da vsi, ki me poznajo, verjamejo, da sem to storil, ali pa so se vsaj spraševali o tem,« je opisal svoja občutja po akciji in obtožbah, ki so ga doletele.
Na sodišču se zgodbe kaj hitro končajo. FOTO: Guliver/Getty Images
Richarda je najprej spolne zlorabe v mladosti obtožil neki moški, nato še štirje. Policija je leta 2016, po 22 mesecih, sporočila, da je opustila preiskavo. Pevec je v 50-letni karieri prodal več kot 250 milijonov plošč, 42 albumov in 146 singlov. Njegov sklad prispeva predvsem za medicinske raziskave, za otroke in starejše. Kljub temu britanska javnost z veseljem prešteva tudi njegove razkošne nepremičnine doma in v tujini.
Zdaj pa, hop, pod Alpe.
Takole na oko minevajo kaka štiri leta od tedaj, ko se je na ves glas govorilo o sporu med Katarino Mala (oz. Katjo Verderber) in Alešem Vovkom. Pa ne, kot bi kdo nemara pomisli, kot o še enem polskrivnostnem paru na naši polsceni, ampak o njunem sporu.
»Okej, glej, na Radio 1 in celotno njegovo mrežo je res nemogoče priti – razen če ne privoliš v njihove pogoje in delaš z Raayem. Tudi jaz sem tam sedela, ker me je zanimalo, kako razmišljajo. Pa so mi rekli, da to ni to. Kako, če ljudje poslušajo take komade, kot je Ciao Ciao? Če bi popustila in sodelovala z Raayem, ne bi zaslužila nič, prav tako ne bi imela več koncertov. Razen če bi šla pet v nakupovalne centre. Ne, hvala,« je v začetku takratnega januarja v enem od intervjujev izjavila omenjena pevka Katja. To je Vovka alias Raaya tako razhudilo, da se je odločil, da bo svoje ime opral kar na sodišču. Taisti Raay je sicer vložil tožbo tudi zoper radijskega voditelja na Valu 202 Miha Šaleharja. »Obdolženec me je razžalil, dejanje je bilo storjeno po radiu. Prvega novembra 2013 je v oddaji Latrina 202: prvonovembrski pregled rumenega tiska izjavil stvari, ki predstavljajo negativno vrednostno sodbo o meni,« je razložil glasbenik, podrobnosti pa ni želel pojasnjevati.
Ena novejših sodnih zdrah na slovenski glasbeni sceni se je zgodila, ko je Gal Gjurin, zagotovo eden najboljših slovenskih glasbenikov, vložil tožbo zoper avtorja teksta na spletnem portalu Plus Borisa Megliča. Šlo je za tekst z naslovom Gal Gjurin zlorabil podpise glasbenikov, srčika spora pa naj bi bile peticije glasbenikov za boljši jutri.
Še bi lahko naštevali sodne zdrahe in zdrahice s tujega parketa in iz naših podalpskih logov. Se pa včasih zdi, da se pri nas še zdaleč ne moremo primerjati z vsebinami, zaradi katerih v tujini zvezdniki vlagajo tožbe zoper kogarkoli že. Če gre tam za (ne)spoštovanje zasebnosti in nespoštovanje pravil, povezanih z avtorskimi pravicami, je pri nas večina postopkov del sivega slovenskega povprečja sodnih sporov, kjer se udeleženci najraje tožakajo le zato, da bi prišli v medije.
Za to nato raje uporabljajo »svoje« medije, svoje profile (ki so jih kar naenkrat po vzoru tujih influenserjev sicer začeli čistiti), in potem – hajd na sodišče, kjer pa se zgodbe kaj hitro končajo. No, drugi si zgodbo o domnevnih sodnih govoricah raje izmislijo in iz nje naredijo velik haloooo. Tretji, hvala bogu, ki so v večini, pa se ob vsem skupaj samo sladko nasmehnejo.
Tako kot Cliff, ko je izvedel za čudovito novico.
