Objavljeno 11. oktober 2018 11.37 | Posodobljeno 11. oktober 2018 11.37

Kolumna Dejana Vodovnika: Še dobrih 200 dni

Ključne besede: komentar
Res nisem prepričan, ali mora slovenska televizija še zapravljati denar za odhod na evrovizijski oder. Naj ga raje nameni za kako novo zabavno in razvedrilno oddajo s slovenskimi izvajalci.
Eurosongovska karnevalskost FOTOgrafiji: guliver/Getty Images
Takole, med brati, dobrih 150 dni je minilo od velikega evrovizijskega finala v portugalski Lizboni. Do tekmovanja za pesem Evrovizije 2019, ki bo v Jeruzalemu, je še nekaj čez 200 dni.

In ker gre za tekmovanje, ki se hrani s škandali, so se ti že začeli. Izraelska javna radiotelevizija Kan je namreč naznanila, da je tik pred zdajci razrešila težave glede financiranja omenjenega tekmovanja leta 2019, smo izvedeli iz pisanja francoske tiskovne agencije AFP. Izraelska radiotelevizija Kan, ki je v državni lasti, je pred časom zaprosila izraelsko vlado za dodatno financiranje, da bi lahko izpeljali tekmovalno prepevanje, a je finančno ministrstvo vztrajalo, naj znesek poravnajo iz tekočih sredstev. Zdaj pa so prek radijskega programa Kana sporočili, da je »evrovizijska kriza mimo«. Le nekaj ur pred iztekom roka so Evropski radiotelevizijski zvezi EBU nakazali 12 milijonov evrov, s katerimi jamčijo, da bodo izvedli prireditev prihodnje leto. Vendar je to le del zgodbe.

Drugi kamenček tega mozaika je, kot ocenjujejo v AFP, možna ovira pri izpeljavi Eurosonga v Izraelu. To pa je prepoznavanje možnih pritiskov na nastopajoče v skladu z globalnim gibanjem proti Izraelu zaradi zasedbe palestinskega ozemlja. Prav tako se pojavljajo namigi, da bi lahko ortodoksni Judje protestirali in po pravilih šabata finala prireditve ne bi izvedli v soboto zvečer, kar je siceršnja praksa.

Če znana krilatica pravi, da je nogomet druga najpomembnejša postranska stvar na svetu, je Eurosong morda tretja – vsaj če sodimo po njeni dolgi tradiciji, po milijonih gledalcev, predvsem pa po tem, da se niti tisti, ki z njo nočejo imeti ničesar, ne morejo povsem izvzeti iz evforije. Druga plat razvpitosti je skoraj popolna ničevost pesmi, ki jih slišimo tam. Zmagovalke prireditve so z nekaj izjemami potonile v zasluženo pozabo.

Eurosong naj bi predstavil Evropo v vsej različnosti njenih kultur, a resničnost tega šova je nasprotna. Bolj ko je obrobna država, iz katere pesem prihaja, bolj smo lahko prepričani, da bo njena popevka (z besedilom v angleščini) oponašala najbolj dolgočasen tehno ali pop. Evrovizijsko prireditev bi lahko videli kot eno tistih družbenih institucij, za katero se zdi, da je njena edina funkcija to, da se en večer prepustimo skoraj bizarni karnevalskosti in različnim izvajalcem, ki tekmujejo v enolični ekscentrični podobi in nastopu.

image
Morda pa je čas, da kdo reče: »Eurosong, hvala, ne!«

Edino, kar pritegne pozornost v tem sodobnem cirkusu, je kakšen politični škandal. Skoraj vsako leto ta spektakel postane prizorišče borbe za pravice homoseksualcev in transvestitov ali pa za proteste proti vojni in za pozive k spoštovanju človekovih pravic. Tako se je pred nekaj leti ruski politični vrh ob zmagi avstrijske Conchite spraševal, ali je bradato dekle novi simbol združene Evrope.

Rdeča preproga, položena pred vhod v veliko, a malce zastarelo dvorano Forum v danskem glavnem mestu, takrat, pred 13 leti, ni bila namenjena nastopajočim zvezdam. Po njej so stopali številni povabljeni, zlasti pa udeleženci petdesetih izborov za pesem Evrovizije. Nastopajočim sta bili namenjeni nekaj več kot dve uri programa, v katerem si je bilo mogoče pričarati večer spominov na čase, ko je bil Eurosong tako priljubljen, da so ga spremljali vsi – mame s hčerkami, očetje s sinovi ... S kolegom fotoreporterjem Ljubom Vukelićem, ki je bil v določenem trenutku bolj pomemben kot Johnny Logan, sva bila med povabljenimi. In sva se, kot številni, strinjala, da gre za res priljubljeno prireditev. Ki pa se je zdaj, nekaj let pozneje, prelevila v karikaturo same sebe.

Prav zaradi vsega skupaj, ne le karikature in dejstva, da je prireditev postala poligon za frustracije in politično dokazovanje, nisem več povsem prepričan, ali mora slovenska televizija res še kar zapravljati denar – za nekaj deset tisoč evrov gre – za odhod na evrovizijski oder.

Naj ga raje nameni za kako novo zabavno in razvedrilno oddajo, v kateri bodo nastopali zgolj slovenski izvajalci zabavne glasbe.
Ni namreč daleč čas, ko bodo slovensko zabavo na preštevilnih teve zaslonih in radijskih valovih požrli nastopaška samovšečnost, zloraba javnih frekvenc za lastne komercialne namene, drugorazredni krohotajoči humoristi in trgovske verige.
Deli s prijatelji