Objavljeno 04. julij 2019 21.24 | Posodobljeno 04. julij 2019 21.24

Kolumna Dejana Vodovnika: Rukanje in rukači

Ključne besede: komentar

Slovenija je v rukanju ekipno že bila evropski prvak, med posamezniki pa smo imeli tudi evropskega viceprvaka. Na tekmovanju za pesem Evrovizije takih uspehov še nismo bili deležni.

Pripomočki so različni. FOTO: POMURSKI SEJEM
V uvodu slovitega Glasbenega blefsikona piše: »Če bi vzeli prerez povprečnega občinstva, bi gotovo videli, da nič manj kakor 98 odstotkov ljudi (preostala 2 odstotka sta gluha ali za rešetkami) mora poslušati glasbo v taki ali drugačni obliki vsaj 25 odstotkov svojega časa, ko so bolj ali manj budni. Samo 4,5 odstotka med tistimi 98 odstotki pa res hoče vedeti kaj več o glasbi ali se zanima za njeno mračno in zapleteno zgodovino.« Piše tudi, da je vsesplošno znano, da je glasba nerazdružna mešanica melodije, harmonije in ritma, ob kateri večina ljudi uživa v eni ali drugi od njenih številnih oblik. »Kaže, da jo ima rada tudi večina živali,« še zapiše avtor Peter Gammond.

Ena od oblik omenjene mešanice pa je tudi – rukanje; oponašanje jelenjega rukanja. Pripomočki so različni – lahko so umetni, na primer iz plastike, ali naravni, na primer iz kravjih ali volovjih rogov in školjk. Vse se lahko uporablja. Obstajajo tudi tulci iz predelanega papirja in plastike. Pomembna je tudi tehnika izvajanja, na primer vdih in izdih s prepono.

Lovci vedo povedati, da to ni šala. Disciplina je določena za vsako tekmovanje. Tekmovalci pa oponašajo več različic dogajanja v naravi – kako se jelen v določenih okoliščinah oglaša in kaj s tem sporoča. Ena disciplina je oponašanje mladega jelena, ki išče košute, druga oponašanje jelena s košutami na rukališču, ki ga obkroža stranski jelen, tretja je oponašanje glavnega, neogroženega alfa jelena. Oglašanje je odvisno od okoliščin in starosti živali. Mladi jelen ima tanjši glas, starejši pa zelo mogočnega, ki v naravi doni in odmeva. V Sloveniji obstaja veliko predelov, kjer živijo jeleni. Veliko lovcev gre čez dan ali ponoči poslušat ta jelenji ruk, ker je tako zanimiv. Jeleni so v času parjenja kar malo slepi in precej neprevidni.

Pa sem že mislil, da je višek umetnosti Slovenski pozdrav. In se zmotil.

Zgodnje jutro. Mrak se umika novemu dnevu, po travniku ob robu gozda se vlečejo prve jesenske meglice. Iz še vedno temnega gozda se zasliši prediren, grozeč glas glavnega jelena. Razpotegnjen, rohneč in močan »uh« se nekajkrat ponovi. Nato po premoru dolg, prav tako grmeč »öh«. Po celonočnem rukanju se je rukališču in njegovemu haremu košut približal neznan jelen in se izzivalno oglasil najprej od daleč, potem pa je prihajal vse bliže. Doslej nepremagani vodja tropa kakšnih petnajstih košut je zarohnel še glasneje, še močneje, da je odmevalo med drevjem. A prišlek ni popustil. Tudi njegov glas je dajal vtis mogočnosti in moči. Ni se ustrašil rukanja domačega orjaka. Izzival je. Srečala sta se skoraj enako močna nasprotnika, enakopravna tekmeca za harem.

Približno takšna je ena od slik, ki jih morajo samo s pomočjo volovskega roga ali lesenih in plastičnih tulcev poslušalcem in ocenjevalcem pričarati lovci tekmovalci v eni najmlajših lovskih tekmovalnih disciplin med slovenskimi lovci, v tekmovanju v oponašanju jelenjega rukanja. In za dobro, verodostojno oponašanje najzanimivejšega dela paritvenega obreda teh najmogočnejših divjih živali na slovenskih tleh je treba žrtvovati veliko časa in imeti veliko znanja. Tisti slovenski lovci, ki to spretnost dobro obvladajo, so si ga nabirali leta in desetletja dolgo.

Slovenija se tekmovanj udeležuje že kar nekaj časa, na evropskih prvenstvih običajno sodeluje od 10 do 15 držav. Ekipo sestavljajo trije tekmovalci. V tujini je to tekmovanje zelo prepoznavno, medijsko odmevno in tudi zelo dobro obiskano. Za primer, lani na Slovaškem je tekmovanje potekalo v nekem mogočnem dvorcu, rukanje pa je prišlo poslušat kakih 8000 gledalcev. Še zdaleč ni zanemarljivo, da je Slovenija ekipno že bila evropski prvak, med posamezniki pa smo imeli tudi evropskega viceprvaka.

No, bi rekli dolgi jeziki, na tekmovanju za pesem Evrovizije takih uspehov še nismo bili deležni in jih bržkone tudi ne bomo. Pa gre tudi v tem primeru za nerazdružno mešanico melodije, harmonije in ritma. Le da gre pri rukanju še za oponašanje jelenov, pri Evroviziji pa za oponašanje nekoga drugega. Pevca ali pevke, le da je iz neke druge države.
Slovenija je v rukanju ekipno že bila evropski prvak, med posamezniki pa smo imeli tudi evropskega viceprvaka. Na tekmovanju za pesem Evrovizije takih uspehov še nismo bili deležni.
Deli s prijatelji