Kolumna Dejana Vodovnika: Rdeči duhovnik in rdeči vrag
Le iz domačega zvočnika utegne kje odmevati prvomajska budnica kakšne godbe ali pa nemara glasba baročnega genija, rdečega duhovnika.
Odpri galerijo
Med praznikom delavstva in praznikom sv. Jožefa Delavca FOTO: WIKIPEDIA
Jutri praznujemo praznik dela, mednarodni praznik delavstva, ki ga 1. maja praznujejo – na različne načine – po vsem svetu. Pri nas, v naši domači, skregani deželi, smo ga uzakonili leta 1948.
Tudi Cerkev praznuje delavstvo. Papež Pij XII., tisti papež, čigar doslej strogo varovane dokumente so pred nedavnim odprli za javnost, je namreč že sredi dvajsetega stoletja uvedel praznik sv. Jožefa Delavca, ki so ga prvič obhajali 1. maja 1955; sedem let po »socialistični uzakonitvi praznika dela«. Kljub cerkveni uzakonitvi pa niti s prižnic še ne slišimo duhovniških vzklikov v slogu: »Živel 1. maj – praznik svetega Jožefa Delavca.« Kot da je Cerkvi 1. maj – praznik dela z zavetnikom sv. Jožefom Delavcem in nagovarjanjem delavcev – nekako odveč. Hm, kdo bi vedel …
Je pa taista Cerkev v svojih vrstah imela kar več t. i. rdečih duhovnikov. Ene so poimenovali tako, ker so jih povezovali s takrat aktualno oblastjo, druge zaradi drugačnega vzroka. Denimo baročnega genija Antonia Vivaldija.
Vivaldijev oče Giovanni Batista je bil spoštovan violinist v cerkvi svetega Marka v Benetkah in je Antonia v mladih letih učil violino. Antonio je kmalu pokazal izjemni talent. Kljub temu da se je šolal za duhovnika, je ob tem ves čas študiral violino. In resnici na ljubo – glasba mu je bila primarna. Poznan je bil po ognjevitosti in veliki virtuoznosti, po spretnem izvajanju hitrih pasaž in igranju v najvišjem registru, kar je bila v tistem času še velika redkost. Mašniško posvečenje v duhovnika so preložili dvakrat zaradi njegovega potovanja na izpopolnjevanje v Torino. Ko je bil končno posvečen, je imel 25 let. Prijelo se ga je ime Rdeči duhovnik zaradi njegove barve las. Vendar pa je maševal le nekajkrat. Zaprosil je za oprostitev od te službe, ker naj bi mu »stiskanje v prsih«, kot je to sam imenoval, preprečevalo pravilno izvajanje mašnega obreda. Glede na njegovo predanost glasbi si lahko sami ustvarimo mnenje, ali ga je stiskalo v njegovih pljučih ali pa morda v duši. Anekdota pravi, da je med maševanjem večkrat izginil z oltarja v zakristijo in hitro zapisal glasbeno idejo, ki se mu je porodila.
Z rdečo barvo je povezan tudi Philip Mulryne, ki je prehodil nenavadno pot od nogometnega profesionalca do katoliškega duhovnika, kamor je vstopil po končani karieri.
Gre za nekdanjega vezista, ki je svojo mladinsko kariero preživel pri Manchester Unitedu, leta 1997 pa je zaigral tudi za člansko moštvo. A pravega mesta pri rdečih vragih, kot radi imenujejo omenjeni nogometni klub, ni našel, kasneje je branil barve Norwich Cityja, Cardiff Cityja in Leyton Orienta, za severnoirsko reprezentanco pa je zbral 27 nastopov in pri tem dosegel tri zadetke. Kariero, ki so jo zaznamovale tudi številne poškodbe, je sklenil leta 2008, nato pa se je posvetil temu, da bo služil Katoliški cerkvi.
Eno od oktobrskih sobot leta 2016 je bil tako 38-letni Mulryne posvečen v duhovnika v Belfastu, kjer so slovesnost spremljali njegovi prijatelji in sorodniki. In tako postal rdeči vrag med duhovniki.
Tokratni praznik delavstva bo nenavaden. Zborovanj, budnic, rdečih nageljnov … ne bo. Le iz domačega zvočnika utegne kje odmevati prvomajska budnica kakšne godbe ali pa nemara glasba baročnega genija, rdečega duhovnika Vivaldija. Ali bo nekdanji rdeči vrag maševal in si bo maševanje mogoče ogledati na spletu, pa ne vem. Sem pa skoraj prepričan, da se bo spomnil svetega Jožefa Delavca in svojih delavskih ovčic tudi. Z nageljnom ali brez!
Tudi Cerkev praznuje delavstvo. Papež Pij XII., tisti papež, čigar doslej strogo varovane dokumente so pred nedavnim odprli za javnost, je namreč že sredi dvajsetega stoletja uvedel praznik sv. Jožefa Delavca, ki so ga prvič obhajali 1. maja 1955; sedem let po »socialistični uzakonitvi praznika dela«. Kljub cerkveni uzakonitvi pa niti s prižnic še ne slišimo duhovniških vzklikov v slogu: »Živel 1. maj – praznik svetega Jožefa Delavca.« Kot da je Cerkvi 1. maj – praznik dela z zavetnikom sv. Jožefom Delavcem in nagovarjanjem delavcev – nekako odveč. Hm, kdo bi vedel …
Je pa taista Cerkev v svojih vrstah imela kar več t. i. rdečih duhovnikov. Ene so poimenovali tako, ker so jih povezovali s takrat aktualno oblastjo, druge zaradi drugačnega vzroka. Denimo baročnega genija Antonia Vivaldija.
Vivaldijev oče Giovanni Batista je bil spoštovan violinist v cerkvi svetega Marka v Benetkah in je Antonia v mladih letih učil violino. Antonio je kmalu pokazal izjemni talent. Kljub temu da se je šolal za duhovnika, je ob tem ves čas študiral violino. In resnici na ljubo – glasba mu je bila primarna. Poznan je bil po ognjevitosti in veliki virtuoznosti, po spretnem izvajanju hitrih pasaž in igranju v najvišjem registru, kar je bila v tistem času še velika redkost. Mašniško posvečenje v duhovnika so preložili dvakrat zaradi njegovega potovanja na izpopolnjevanje v Torino. Ko je bil končno posvečen, je imel 25 let. Prijelo se ga je ime Rdeči duhovnik zaradi njegove barve las. Vendar pa je maševal le nekajkrat. Zaprosil je za oprostitev od te službe, ker naj bi mu »stiskanje v prsih«, kot je to sam imenoval, preprečevalo pravilno izvajanje mašnega obreda. Glede na njegovo predanost glasbi si lahko sami ustvarimo mnenje, ali ga je stiskalo v njegovih pljučih ali pa morda v duši. Anekdota pravi, da je med maševanjem večkrat izginil z oltarja v zakristijo in hitro zapisal glasbeno idejo, ki se mu je porodila.
Z rdečo barvo je povezan tudi Philip Mulryne, ki je prehodil nenavadno pot od nogometnega profesionalca do katoliškega duhovnika, kamor je vstopil po končani karieri.
Gre za nekdanjega vezista, ki je svojo mladinsko kariero preživel pri Manchester Unitedu, leta 1997 pa je zaigral tudi za člansko moštvo. A pravega mesta pri rdečih vragih, kot radi imenujejo omenjeni nogometni klub, ni našel, kasneje je branil barve Norwich Cityja, Cardiff Cityja in Leyton Orienta, za severnoirsko reprezentanco pa je zbral 27 nastopov in pri tem dosegel tri zadetke. Kariero, ki so jo zaznamovale tudi številne poškodbe, je sklenil leta 2008, nato pa se je posvetil temu, da bo služil Katoliški cerkvi.
Eno od oktobrskih sobot leta 2016 je bil tako 38-letni Mulryne posvečen v duhovnika v Belfastu, kjer so slovesnost spremljali njegovi prijatelji in sorodniki. In tako postal rdeči vrag med duhovniki.
Tokratni praznik delavstva bo nenavaden. Zborovanj, budnic, rdečih nageljnov … ne bo. Le iz domačega zvočnika utegne kje odmevati prvomajska budnica kakšne godbe ali pa nemara glasba baročnega genija, rdečega duhovnika Vivaldija. Ali bo nekdanji rdeči vrag maševal in si bo maševanje mogoče ogledati na spletu, pa ne vem. Sem pa skoraj prepričan, da se bo spomnil svetega Jožefa Delavca in svojih delavskih ovčic tudi. Z nageljnom ali brez!
