Objavljeno 29. avgust 2019 09.15 | Posodobljeno 31. avgust 2019 08.54

Kolumna Dejana Vodovnika: Privšek, Adorno in jazz

Jazz nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo godba, ob kateri se lahko ležerno preteguješ.

Jože Privšek je jazz oboževal. FOTO: RTVSLO
Za jazz pravijo, da ga maraš ali pa ne. Pravijo tudi, da je sodoben dedič ljudske glasbe. In kot je nekje zapisal Peter Gammond v svojem Glasbenem blefsikonu, obstajata pravzaprav dve vrsti jazza: tradicionalna, kjer igrajo vsi skupaj in poskušajo preglasiti drug drugega, in moderna, kjer igrajo vsak zase, kakor da sploh ne bi vedeli za druge. No, le odločiti se je treba, za katero vrsto ste.

Mineva 50 let od smrti nemškega filozofa, sociologa in muzikologa Theodorja Adorna. Bil je glavni zastopnik kritične teorije, po kateri je treba znanstvene teorije preverjati izključno s praktičnim razumom. Ukvarjal se je s socialno kritično analizo intelektualnih gibanj, poudarjal je pomen posameznika in odklanjal avtoritarnost.

Adorno je izhajal iz glasbene družine in se tudi sam nekaj časa poizkušal kot pianist in skladatelj. Čeprav se ni odločil za kariero profesionalnega glasbenika, se je vse življenje ukvarjal z razmišljanjem in pisanjem o glasbi. Poleg knjižnih del je napisal številne članke ter več kot 100 recenzij koncertov. Vendar nikoli o jazzu. Tega je namreč preziral. Menil je, da gre za eno od distinktivnih oblik kulturne industrije, ki mu ne moremo niti reči glasba.

Na drugi strani mineva tudi 21 let od smrti skladatelja, dirigenta, aranžerja in utemeljitelja Big Banda RTV Slovenija Jožeta Privška, legende slovenske popularne glasbe in jazza. V nasprotju z Adornom je jazz oboževal.
Jazz nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo godba, ob kateri se lahko ležerno preteguješ.

image
Ah, ta jazz. FOTO: Guliver/Getty Images
Razmeroma malo ljudi ve, da se je Jože Privšek velikokrat, predvsem v tujini, predstavljal kot Jeff Conway ali kot Simon Gale. Študiral je na Berkleeju v Bostonu in bil šele tretji gojenec iz nekdanje Jugoslavije na tej šoli (pred njim bobnar Petar Spasov in trobentač Duško Gojković). Njegovo ime se je pojavilo pri več tisoč skladbah – bil je glasbenik, skladatelj, aranžer ali dirigent. Pa morda še ena glasbena zanimivost: Jože Privšek je imel absolutni posluh. V prostem času se je rad ukvarjal z letalskim modelarstvom, rad je tudi smučal. Ni maral brezdelja. Po navadi je delal za pisalno mizo, ne za klavirjem, velikokrat v tišini, z zastrtimi okni in za zaprtimi vrati.

Privškova biografija, v poglavju o jazzu, je fascinantna in, se zdi, bolj malo znana. Prve tri mesece je bil Jože Privšek v Ameriki menda malce izgubljen, tudi zaradi pomanjkljivega znanja angleščine. Pod mentorstvo ga je vzel sloviti Herb Pomeroy. Študijski delovnik je trajal od 9.30 do 17. ure, nobenega predavanja namreč ni hotel zamuditi, kaj šele ansambelske igre. Na študiju kompozicije je bilo okoli 50 študentov in na koncu leta so izmed dvesto priredb izbrali dvanajst skladb in jih uvrstili na ploščo Jazz in the Classroom vol. 9 – Tribute to Oliver Nelson (velikokrat se navaja, da gre za Jazz in the Classroom vol. 8, kar ni točno) kot predstavitev najboljših v letniku. Med njimi je bil tudi Jože Privšek, in to celo z dvema priredbama (Joe Privsek: Anacrusis, Lou's Good Dues Blues).

In če se za hip (ali dva) vrnem k omenjenemu Gammondu, bo nemara držalo, da je »prava oznaka za resnično dobro jazzovsko skladbo, ki jo želite pohvaliti, 'grozno'«. Izogniti pa se je treba izrazu »kul«, ker vas ne bodo prav dobro razumeli.

In navsezadnje se res zdi, da jazz nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo godba, ob kateri se lahko ležerno preteguješ, zato pa, ob vsaj minimalnem trudu oziroma osebnem angažmaju, nagrajuje. Izdatno nagrajuje.
Deli s prijatelji