Objavljeno 14. december 2018 09.03 | Posodobljeno 14. december 2018 09.03

Kolumna Dejana Vodovnika: Na pritrkovanje ob 15. uri

Ključne besede: kolumna
Za pritrkavanje je dolgo veljalo, da je le slovenska posebnost. Pa ni, in nič ne de, je pa vseeno vpisano v domači register nesnovne dediščine.
Pritrkovalci FOTO: DREVORED
Osem mesecev bo minilo te dni, odkar je kulturno ministrstvo v register nesnovne dediščine vpisalo – pritrkovanje! V nekaterih predelih države pritrkavanju – izvajanju ritmičnih obrazcev s kembljem na cerkvene zvonove – pravijo tudi potrkavanje, klenkanje, klonkanje, linganje, natolkavanje, trijančenje …

»Glas zvonov je bil vedno in je še danes neizbrisno vtisnjen v zavest in spomin Slovencev, posebno tistih, ki so morali zapustiti dom in rojstni kraj. V njihovi govorici zvonovi pojejo, ko spremljajo praznike, ali jokajo, ko se poslavljajo od umrlih … Z zvonovi je slovenski človek znal muzicirati in to še vedno počenja, ko pritrkava in tako privzdiguje slovesno občutje praznikov. Glas zvonov je bil in je še neločljivo povezan s slovensko dušo, ki je bila globoko ranjena, ko so zvonove v obeh vojnah snemali, da bi jih prelili v topove. Brez zvonjenja je bila njihova vas pustota, slovenska pokrajina pa je izgubljala zvočno podobo tisočletne kulture. S sodobno nestrpnostjo do zvonjenja se nekaj takega lahko zgodi tudi danes,« je med drugim zapisal Mirko Ramovš.

image
Kemblju pri nas pravijo babka, brajnkeljc, cambek, cambelj, can, jezik, knebelj, rajnkeljc, rigelj, štanga, štremfelj, štrenkelj, tlakelj, tolkač, venkelj, žbrenkelj, žnegelj, žvenkelj. FOTO: K. E.
Pritrkavanje – za tiste, ki nemara tega ne poznajo tako dobro kot npr. dalmatinske klape in balkanske cajke – je igranje na cerkvene zvonove. Igra se najpogosteje tako, da pritrkovalci primejo za kembelj (podolgovat železen predmet z betico, gibljivo pritrjen v vrh notranjosti zvona, ki ob nihanju udarja na notranjo udarno točko udarnega obroča) in v določenih ritmičnih vzorcih trkajo ob obod zvona. Po nekaterih krajih igrajo na zvonove tudi s kladivi, zlasti na Koroškem in Štajerskem, kar je posledica manjšega števila zvonov v zvoniku. Še eno pravilo velja za pritrkavanje, in sicer da se nikoli ne oglasita dva zvona hkrati (čeprav je dr. Mojca Kovačič naletela tudi na izjeme). En pritrkovalec lahko igra tudi na dva zvona, tri, pa tudi štiri hkrati. Pri tem si pomaga z vzvodi. Po drugi strani pritrkavanje pomeni tudi glasbo – to so ritmični obrazci, ki nastanejo s pritrkavanjem in jim pravimo pritrkovalske viže. Po Sloveniji najdemo različne izraze za pritrkavanje: najbolj splošno je pritrkovanje ali pritrkavanje (ta se je najbolj uveljavil in uporabil kot strokovni termin s prvo strokovno knjigo Ivana Mercine iz leta 1926), penkanje, nabijanje, trjančenje, klenkanje, kantkananje, tintinanje.

Viri govorijo, da je bilo kot ustaljena praksa močno navzoče že v začetku 19. stoletja. Prvi zapisi so iz leta 1926, ko je Ivan Mercina izdal knjižico Slovenski pritrkovavec.

Čeprav se je zvonjenje v 80. letih prejšnjega stoletja elektrificiralo, se je pritrkavanje vseeno ohranilo.

Pritrkava se za cerkvene praznike, zaznamuje tudi nekatere posvetne praznike. Pritrkava se navado že dan pred praznikom, v poletnem času ob 16. uri, v zimskem času pa ob 15. uri. Pritrkavajo ob slovesnostih svetega obhajila, birme, ob porokah, pogosto je s pritrkavanjem oznanjena tudi smrt pritrkovalca.

Dolgo je veljalo, da je to le slovenska posebnost. Viri so pokazali, da podobno pritrkavajo tudi v nekaterih krajih v Belgiji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Španiji, Švici, na Hrvaškem, Nizozemskem, Švedskem. Slovenska posebnost pa je skupinsko pritrkavanje, ko vsak pritrkava na svoj zvon. Ta način je znan tudi ponekod drugod, vendar bistveno manj.

In pritrkavanje, navsezadnje je med prazniki cerkvene zvonove slišati večkrat kot pa v neprazničnih dneh, zagotovo spada med dragocena izročila in je dragocena značilnost krajevnih tradicij. Tudi v Sloveniji!
Deli s prijatelji