Objavljeno 09. avgust 2018 14.54 | Posodobljeno 09. avgust 2018 14.54

Kolumna Dejana Vodovnika: Moda s tovornjaka

Ključne besede: kolumna
Nekateri (beri: nekatere) ne želijo vedeti, kako se moda, ne vsa, nekaj pa vendarle, ustvarja pri nas.
Številni so še zdaj prepričani, da je obleka dobra le za nekaj; in sicer za – sleči se. FOTO: guliver/Getty Images
Pravijo, da je Slovenija veliko več kot dežela smučarjev in kranjskih klobas. Menda je celo tudi dežela (hitre) mode in vsega, kar je z njo povezano; od lepotic do lepotcev, ki domnevno z najbolj modernimi copati ali natikači klopočejo po modnih brveh filmskih studiev, garaž in podobnih predstavitvenih prostorov.

Velika gurujka mode Li Edelkoort, znana po napovedovanju smernic, je pred časom izdala manifest, v katerem poudarja, da je prišel čas konca mode. To, kar smo še nedavno dojemali kot modo, je postal čisti absurd. Moda je postala vse živo (od oblek prek pohištva do življenjskega sloga) – vse, kar je kul. Študentje mode naj bi živeli v iluziji, da lahko vsak postane veliki kreator, v resnici pa naj bi imeli vse manj znanja o materialih, iz katerih ustvarjajo. Za bleščečimi šovi na modnih pistah je industrija, ki temelji na izkoriščanju delavcev v tretjem svetu, velikih marketinških kampanjah ter skorumpiranih medijih in blogerjih, ki za plačilo objavljajo navidezno nevtralne članke o oblekah in modnih dodatkih.

V modni industriji so se v zadnjih desetletjih tako hitro menjavali trendi, da je na eni strani trg postal prezasičen s stvarmi, na drugi pa je zelo težko ohranjati razliko med kopijami in originali. Čeprav mnoge države preganjajo kopiranje velikih znamk, so majhne znamke veliko bolj izpostavljene temu, da jim kdo ukrade dizajn. Zakoni, ki ščitijo intelektualno­ lastnino, so namreč predvsem na strani velikih korporacij. Pojavljajo pa se tudi tako dobre kopije modnih dodatkov, da celo proizvajalci ne opazijo, da gre za ponaredek.

Ob vsej množični produkciji oblačil in dodatkov je paradoksno prišlo do nekakšne uniformiranosti tega, kar ljudje nosijo, in celo do nekakšne univerzalizacije trenirk, ogromno ljudi pa se kar ves dan sprehaja v oblačilih za fitnes, je v enem od prispevkov spomnila filozofinja in sociologinja Renata Salecl.

Omenjeni univerzalizaciji pa so se uprli grški politiki. Aleksis Cipras se je zaklel, da ne bo nosil kravate, dokler ne bodo reprogramirali grških dolgov. V tej odločitvi mu je sledil Janis Varufakis. Ko sta hodila po obiskih po evropskih prestolnicah, je diskusija o njunih oblekah skoraj zasenčila politične teme. Guardian je označil srečanje Varufakisa in britanskega finančnega ministra Georgea Osborna kot »modni trenutek«. Osborne je bil sicer v lepo pristajajoči obleki, frizuro pa naj bi imel podobno Juliju Cezarju, medtem ko je imel Varufakis usnjen jopič, ki da je spominjal na prodajalce droge iz Manchestra.

Dobro, dobro … številni so sicer še zdaj prepričani, da je obleka dobra le za nekaj; in sicer za – sleči se! Nemara imajo celo prav!

Nedavno je britanska luksuzna modna hiša Burberry sporočila, da je lani uničila za več deset milijonov evrov modnih in kozmetičnih izdelkov, s čimer ščitijo svojo znamko. Kot je podjetje razkrilo v letnem poročilu, je v plamenih končalo za 32 milijonov evrov neprodanih oblačil, modnih dodatkov in parfumov. »Hudo,« je pokomentiral novico znanec, ki se, vsaj tako meni, na modo »prekleto dobro spozna«. To, da je šlo za še eno potezo iz običajne prakse v modni industriji, s katero se podjetja borijo proti ponarejanju, ter da s tem ukrepom ščitijo intelektualno lastnino in preprečujejo, da bi bili izdelki ukradeni ali prodani po znižani ceni, ga niti ni zanimalo kaj dosti. Tako kot številnih, ki niti ne vedo, kaj je zaščita intelektualne lastnine.

Kot pri nas nekateri (beri: nekatere) ne želijo vedeti, kako se moda, ne vsa, nekaj pa vendarle, ustvarja v naši podalpski provinci. No, ne vsa, poklon ustvarjalcem, ki se res trudijo …

Kar nekajkrat sem namreč že slišal, kako nekateri naši sloviti modni poznavalci (in še kdo iz te branže) prekleto radi spremljajo dogajanje oziroma napovedi razprodaj na carinskih upravah; blizu in malo dlje. Ob napovedani prodaji blaga, zaplenjenega s tovornjakov, gredo na carino, pokupijo zaplenjeno robo, nanjo prilepijo neke blagovne znamke in modo ponudijo v prodajo. In?

Ekola! Slovenska moda je rešena! Brez bleščečih šovov po garažah ali filmskih studiih. Burberry pa v maniri jagenjčkov – raje obmolkne. No, zakuri!
Deli s prijatelji