Objavljeno 27. junij 2019 12.06 | Posodobljeno 27. junij 2019 12.06

Kolumna Dejana Vodovnika: Ko razpade bend

Ključne besede: komentar

Z aktivnim sodelovanjem lahko glasbeniki prispevajo k splošni dobrobiti celotne organizacije; orkestra ali benda.

Nirvana FOTO: Youtube
V nič kaj prijateljskem tonu so se fantje razšli. Pa so bili razmeroma uspešna skupina na slovenskem glasbenem prizorišču. Iskre so se kresale na vse strani, ljubosumje v stilu Zakaj nekdo dobi več denarja za nastop, drugi manj je bilo nenehno v zraku, očitki pa so se kopičili v kombiju, s katerim so potovali sem ter tja po dragi nam domovini. Za tistih borih nekaj sto evrov, vendar vseeno.

V neki drugi skupini, narodno-zabavna je bila, so se začeli vrstiti očitki, zakaj o vsem odloča le On. On naj bi bil tisti, ki se je dogovarjal za špile, On je odločal, kdo bo na katerem nastopu skrbel za tehniko in, razumljivo, On je bil tisti, ki je odločal, kako si bo skupina razdelila kolač.

Tretji primer pa prihaja iz Berlina. No, je prišel.

Ko so jo imenovali za umetniško sodirektorico berlinskega državnega baleta, se je v baletnem ansamblu razvil pravi upor. A po pogovorih s plesalci je eni največjih nemških koreografinj Sashi Waltz uspelo vzpostaviti zaupanje.

Pravzaprav je bilo osrednje vprašanje v vseh naštetih primerih vprašanje soodločanja, v nekem starem žargonu, vendar z istim pomenom bi temu zlahka rekli – samoupravljanje. Tega ni več ali pa je bolj izjema kot pravilo.

Iz nekaterih slovenskih glasbenih skupin je slišati, da kakšnega pretiranega soodločanja ni, obstaja šef in včasih še njegov »pomočnik«, in to je to. Vsi preostali so zgolj delavci. Večini takšna razdelitev ustreza, nekaterim ne, zato popi**ijo in zapustijo bend, spet tretji pa modro molčijo, pi**ijo za šankom, vzamejo tisti drobiž, ki jim pripada, in basta.

image
Nirvana FOTO: Youtube
V svetu korporacij soodločanje ali sodelovanje delavcev pri upravljanju pomeni polnopravno participacijo pri upravljanju in celostno poznavanje vseh zadev v organizaciji. Za zaposlene pomeni to višjo stopnjo vključenosti na področju dela ter poznavanje njene identitete in poslanstva, zaradi česar zaposleni čutijo večjo pripadnost tej organizaciji. Kot je pred časom zapisal Klemen Hvala, violončelist, član Orkestra Slovenske filharmonije in programski vodja Komornega orkestra Slovenske filharmonije, »za orkestrske glasbenike soodločanje pomeni sodelovanje pri upravljanju vseh dejavnosti, ki zadevajo delo orkestra ali celotne organizacije, v okviru katere orkester deluje. Paul R. Judy pravi, da lahko sodelovanje glasbenikov pri upravljanju orkestra prispeva k uresničevanju poslanstva orkestra in poveča njegovo učinkovitost.«

In ker se naša, slovenska duša tako rada primerja z vsem, kar je tuje, omenimo, da se je v ameriških orkestrih soodločanje, o katerem tokrat pišem, prvikrat pojavilo v času finančne krize. Takrat so si glasbeniki v zameno za privolitev v znižanje plač izborili pravico do soodločanja pri upravljanju orkestrov. Ko je organizacija Symphony Orchestra Institute izvedla raziskavo, v katero je vključila okoli 60 udeležencev s področja delovanja ameriških orkestrov, je med člani upravnih odborov, izvršnimi direktorji, dirigenti in glasbeniki prevladalo mnenje, da se orkestri in umetnost nasploh neprestano soočajo s krizo, ki pogosto ni le finančna, ampak tudi kriza identitete in poslanstva teh organizacij. Sodelovanje glasbenikov pri upravljanju so prepoznali kot učinkovit odgovor na izzive, pred katerimi je danes večina orkestrov. Z aktivnim sodelovanjem lahko namreč glasbeniki prispevajo k splošni dobrobiti celotne organizacije, hkrati pa je njihovo vključevanje v odločanje učinkovit pristop k odpravljanju morebitnega poklicnega nezadovoljstva.

Tako je. Če potegnem črto, je samoupravljanje ne le v orkestrih, ampak tudi v manjših zasedbah, zabavnih, rockerskih, narodno-zabavnih … skorajda nujno. Če si člani iskreno želijo delovati, kot si želijo, in dolgoročno nekaj malega služiti. Navsezadnje bi bili vsi rockerji radi Rolling Stones ali Nirvana ter Metallica, narodno-zabavne pevke Helena Fisher, orkestri pa dunajski ali berlinski filharmoniki. Vendar se vsi našteti z banalnostmi že dolgo ne ukvarjajo več.
Deli s prijatelji