Objavljeno 12. september 2019 10.14 | Posodobljeno 12. september 2019 10.14

Kolumna Dejana Vodovnika: Jo*ki in pen*s

Ključne besede: komentar

Dejan Vodovnik

Slika in uživa. FOTO: INSTAGRAM
Igralec, sicer menda neuspešen, Joe Nicchi se v Los Angelesu preživlja s prodajo točenega sladoleda iz svojega kombija. Čeprav ponuja samo tri okuse, vaniljo, čokolado in njuno mešanico, je očitno dovolj uspešen, da so ga opazili influencerji, kakor imenujejo ljudi, ki na instagramu reklamirajo določene izdelke. Cena za to bi bila v njegovem primeru seveda zastonj sladoled. Najprej je bil Nicchi zmeden, saj mu ni bilo jasno, zakaj bi hotel kdo zastonj izdelek, za katerega bi sicer odštel samo štiri dolarje (3,5 evra), kar je za Los Angeles skoraj toliko kot nič. A ker se naval zastonjkarjev ni nehal, je natisnil plakat, s katerim sporoča, da influencerji pri njem ne samo da ne bodo dobili zastonj sladoleda – recept zanj je menda podedoval po očetu –, ampak bodo zanj celo plačali dvojno. Ker influencerji raje, kot da hodijo po žgočem kalifornijskem soncu, sedijo pred računalniki, je opozorilo za vsak primer objavil še na – seveda – instagramu.

Ko takole na hitro ocenim, se zdi, da omenjeni Joe ne spada v ešalon pomembnih nepomembnežev, potrebnih trenutka slave, na katere smo (hote ali nehote) obsojeni vsak dan.

Nadja Matjevska ni nikdar obiskovala slikarskih tečajev ali šol, vse, kar zna, se je naučila povsem sama. Tega, kar počne, se drugače niti ne bi mogla, saj za svoje stvaritve ne uporablja čopičev, temveč svoje gole prsi. Nadja je od rane mladosti sanjala o glasbeni karieri, pred dobrim letom pa je začela obiskovati tečaj igre in na njem odkrila svoj skriti talent.
»Na tečaju sem se naučila, da se moram sprostiti, vedno sem bila bolj zadržana in sramežljiva, nato pa sem začela odkrivati svoje najgloblje občutke in čustva ter se jih učila izražati. Z besedami mi je šlo še vedno bolj težko, izražanje mi je šlo veliko lažje z barvami,« je dejala umetnica. Ideja, da bi za slikanje namesto čopičev uporabila dele telesa, pa ni zrasla na njenem zelniku.

Šlo je za eno od nalog na tečaju igre, s katero naj bi udeleženci spoznali svoje telo, se ga naučili uporabljati ter sprejemati takšno, kot je. Sliko, ki so jo tako ustvarili, so morali tečajniki prodati, in Nadja je bila več kot presenečena, ko je ugotovila, da je za stvaritev dobila precej denarja. Ni hotela razkriti, koliko, očitno pa dovolj, da nadaljuje slikanje.
Fotografije svojih stvaritev, projekt je poimenovala Slike iz srca, redno objavlja na družabnih omrežjih. Mnogi ne morejo verjeti, da so umetnine res naslikane z njenimi golimi prsmi. Prodaja ji gre menda odlično in umetnica od nenavadnega talenta udobno živi.

Kanadčan Brent Ray Fraser je pred časom v eni od hrvaških resničnostnih oddaj, Supertalentih, šokiral gledalce in še posebno žirantko Martino Tomčić, ko se je po prihodu na oder slekel in začel slikati s penisom. Martina je pobegnila, drugi žiranti pa so si ogledali, kaj je ustvaril.

Pač še eden, ki si je zaželel trenutka slave. In ga dobil.
Ben Lewis, avtor dokumentarnih oddaj, je pred časom za BBC snemal dokumentarec o Wimu Delvoyu, ki se že vrsto let zadržuje na obrobju umetniške elite. Projekt, s katerim se je Delvoy takrat ukvarjal, je bil pravzaprav del tega resničnega sveta: na Kitajskem ima namreč farmo s prašiči, za katere lepo skrbijo lokalni prebivalci. Enkrat na teden jih da nekaj pod narkozo in nato v njihovo kožo tetovira vse od Disneyjevih likov do monograma Luisa Vuittona in napisov v ruščini. Ko poriše večino kože na njem, ga zakolje, kožo posuši in jo kot umetnino proda za približno 20.000 funtov. Avtor pravi, da živalim s tem podarja individualnost in jih rešuje pred anonimno smrtjo v kolesju prehrambne industrije.

Ni kaj, ešaloni pomembnih nepomembnežev, potrebnih trenutka slave, so iz dneva v dan številnejši. In ko pogledam naokoli, je znakov, da je res tako, ogromno. Kupcev neumnosti pa je itak še več!
Deli s prijatelji