NA EKS

Kolumna Dejana Vodovnika: Festival brežiških mornarjev

Škoda, ker se v javnosti vsako leto znova in znova »vrtijo« eni in isti festivali; (pre)številni pa gredo mimo kot poletna ploha.
Fotografija: FOTO: FT
Odpri galerijo
FOTO: FT

Vem, da bo morda kdo pogledal navzkriž, ko bo prebral naslov, a naj kar na hitro zapišem, da festivala z imenom iz naslova ni! No, Brežice so imele nekaj mornarjev; takih, ki so se po Savi vozili s splavi, pa tudi takih, ki so pluli na veeeelikih ladjah po tujih morjih, vendar je vseh skupaj še vedno premalo, da bi v mestu imeli festival brežiških mornarjev, ki bi ga – kot je pač v maniri slovenske nacionalne televizije, le-ta celo prenašala v posnetku ali vsaj omenila v predpolnočni televizijski oddaji, imenovani Poletna scena.

Brežice gor, Brežice dol, poletje še traja in to je čas festivalov. Na portalu Culture.si, na katerem so pod okriljem ministrstva za kulturo med drugim predstavljeni festivali v letošnjem letu po Sloveniji, izvemo, da je od skupnega števila 173 festivalov največ glasbenih – 62, sledita gledališče in ples s 25 in film s 23 festivali, 21 pa je multidisciplinarnih. Tu so še festivali digitalnih medijev in vizualne umetnosti, arhitekture in oblikovanja, literature in nesnovne dediščine. Seveda v ta razvid ni vključenih vsaj še enkrat toliko večdnevnih dogodkov, ki so naravnani predvsem turistično.

Skoraj ga ni kraja, večjega ali manjšega, ki ne bi pripravil kakega festivala. Jih je preveč? Premalo? Festivali so kot divji kostanji, ki jih prinesemo z jesenskih sprehodov: nikakršne uporabne vrednosti nimajo, pa vendar jih hranimo, ker so nam lep spomin.

znaka, ki bi lahko obveljala za sleherni kulturni dogodek, ki ni uporaben v tvarnem smislu, a tem bolj nepogrešljiv v duhovnem, je zapisano v enem od prispevkov, objavljenih v publikaciji, izdani ob obletnici Evropskega združenja festivalov. Pred nedavnim s(m)o v sestrski redakciji Nedeljskih novic pripravili redno anketo in povprašali, kaj bralci menijo o slovenskih festivalih. Več kot tisoč odgovorov smo našteli in kar tri četrtine udeležencev naše spletne ankete o naših festivalih doslej še ni obiskalo nobene festivalske prireditve iz bogatega nabora. Dobra tretjina sodelujočih pa je bila prepričana, da »nas festivali bogatijo«.

Postaja Topolove/Stazione di Topol, festival v majhni vasi Topolovo na meji med Italijo in Slovenijo, je že 26 let praznik doživljanja in ustvarjanja umetnosti, ki prinaša navdihujoč preplet vizualne, besedne in zvočne umetnosti. Me zanima, koliko ljudi ga pozna. Poznamo? Dogodki se zvrstijo v desetih dneh. Zgolj primer: »… okrog štirih popoldne Dotik z glasbenikoma Giovannijem Lamijem in Glaucom Salvom, okrog šestih zvečer Die Weise von Liebe und Tod des Cornets Christoph Rilke za skupino 13 inštrumentov in pripovedovalca, na osnovi zapisov Rainerja Marie Rilkeja, avtor: Viktor Ullmann, Komorni orkester Abimà; ob temi na malem trgu Upor, koncert vokalnega tria Praprotnice; ponoči Migracije zvokov, koncert magnetnih trakov, Giovanni Lami in Glauco Salvo …«

Ali pa npr. Improbiro. Dogodek je bil, vsaj tako pravijo prireditelji, ustanovljen, da rešuje medsebojna vprašanja improvizirane glasbe, da enotno nastopa v svetu v imenu improvizacije in da obvešča javnost o stanju improviziranih glasb, zlasti v načelnih zadevah. »Improbiro je srečanje glasbenikov, organizatorjev, založnikov, teoretikov in ljubiteljev glasbe, ki jih še posebno privlačijo svobodnejše, robne glasbene prakse. Je dogodek, ki spodbuja povezovanje, naključna sodelovanja (ki morda prerastejo v trajna) in predvsem prijateljstvo ljudi s skupnim ciljem – ustvarjati. Poleg bogatega tematskega programa, ki vsebuje tako instalacije kot tudi dokumentarne filme, predavanja in predstavitve založb, je namen muziciranje lepega števila lokalnih, domačih in tujih glasbenikov, ki niso vezani na svoj projekt, bend, oder, urnik ... ampak le na odločitev: kdaj, kje in s kom – ustvarjati,« zapišejo prireditelji.

Saj pravim, poletje je čas festivalov, ko se življenjski ritem večine od nas nekoliko umiri in si lažje najdemo čas za tisto, kar prek leta pogosto zamujamo. Če že televizijska Poletna scena marsikaj zamuja sredi poletja, pa je pohvalno, da vsaj nekateri vseeno le ne zamujajo tistega, kar jim je ponujeno na krožnikih. Škoda je le, ko se v javnosti vsako leto znova in znova »vrtijo« eni in isti festivali; (pre)številni pa gredo mimo kot poletna ploha.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije