Kolumna Dejana Vodovnika: Bižuterija na frajtonarici

Ko gledam naše harmonikarje, se mi zasmeji. Pa ne zaradi njih, mladih postavnih fantov, ampak zaradi neke malenkosti, ki jo imajo na roki.
Pred dnevi sem si ogledal posnetek (klasika na slovenski nacionalni televiziji) festivala narodno-zabavne glasbe na Vurberku. Nastopajoči so se vrstili, ena od rdečih niti (no, poleg glasbe, všečne in malo manj všečne, ter novodobnih narodnih noš) pa je bila malenkost, ki je padla v oči moje žene, da je dejala: »Mater, tale ima pa uro, večjo od cerkvene.«
In bolj pozoren sem postal še jaz.
Ure! Ni bilo namreč muzikanta, ki na roki ne bi imel navešene karseda velike ure.


Dobro, saj vem, da za privlačen in dodelan videz narodna noša in instrumenti sami po sebi niso dovolj. Modni poznavalci vedo povedati, da prepričljivo podobo naredijo okraski: nakit in bižuterija. Bolj ko modne smernice zapovedujejo oblačila takšne ali drugačne vrste, izrazitejši postaja nakit. V našem primeru digitalni nakit v obliki ure.

Kakor koli, okraski so imeli v modi vedno nekakšen obroben status. Obstajala sta namreč dva pola: zlatarstvo in draguljarstvo na eni strani ter cenena bižuterija na drugi. V sredini ni bilo nič za kupca zanimivega. Zaradi visokih cen, ki jih narekujejo plemenite kovine in kamnine, se je segment zlatarstva in draguljarstva sorazmerno hitro zavil v avro klasičnega luksuza. Ponudniki so se začeli celo oglaševati z gesli, kot je Diamant je za vedno. Kar pomeni, da se od kosa nakita ne ločiš do konca življenja, ko ga enkrat kupiš. Poročni prstan je tipičen predstavnik in nekakšen simbol klasičnega nakita. Ni naključje, da z njim zaznamujemo poročno zvezo, ki naj bi bila trdna in trajna.

Ogrlice, zapestnice, broške ali prstane hranimo v sefih. Oblačila običajno zaščitimo pred molji ali niti to ne več, saj hitro zastarajo in gredo iz mode. Dejstvu, da moda narekuje hiter tempo sprememb, so se prilagodili tudi ponudniki nakita. Ugotovili so, da za porabnika niti ni več tako pomembna kakovost sestavine, temveč predvsem modna komponenta. Namesto zlata se je začelo uveljavljati srebro. Hladen kovinski lesk je izpodrinil topel zlati sijaj. No, zdaj se vrednotenje krepko dviguje tudi srebru. V zadnjih nekaj letih se je cena več kot podvojila. Srebrni nakit namreč postaja sinonim za novodobni, diskretni in elegantni glamur. To mu dviguje privlačnost in stopnjuje povpraševanje, kar se v modi hitro kaže v ceni.

Zdaj pa k uram na naši narodno-zabavni sceni. Saj pravim, kar na smeh mi gre, ko jih vidim, kako mladi harmonikarji s svojimi urami dobesedno (no, skoraj) zasenčijo velikost harmonike. Saj razumem, kako se vsakemu mladcu, ko stopi na oder, zdi preklemano luštno, da se pred kamero dokaže in pokaže. Vendar pa, vseeno …

Za hip me je prešinil spomin na izjemno dansko televizijsko nadaljevanko Oblast. V njej so parafrazirani ne le politični, temveč tudi kulturni in popularnokulturni fenomeni. Izobrazba ne diskvalificira, ministrica mora vlado zaradi lažnega navajanja izobrazbe celo zapustiti. Tudi premierkina ura igra pomembno vlogo.

Takrat ko mora danska premierka stopiti pred narod in mu povedati nekaj o sociali in varčevanju, jo nekaj sekund pred odhodom na oder njena zvesta in korektna piarovka opomni, da bi bilo nemara pametneje, da z roke, vsaj med govorom, sname nekaj deset tisoč evrov vredno zapestno uro. Premierka to stori nemudoma, stopi za oder, pove svoje, se vrne in si natakne zapestno uro. Korektno in inteligentno.

Takih, ki bi po vzoru piarovke danske premierke iz nadaljevanke naše mlade in postavne glasbenike v narodnih nošah opozoril, da naj vsaj med nastopom snamejo gromozansko zapestno uro, seveda ni (če pa so, so pa prav takrat skočili na WC).

Jebela, še (pre)številni balkanski estradniki, ki si v Slovenijo pridejo polnit mošnjičke, imajo podobno velike, a nemalokrat elegantneje prikrite. Le kaj naj si mislim?