NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Bežigrajska galerija
Ob dejstvu, da se nastopi dogajajo že 42 let zapored, me je spreletela grozna misel o hvalah in samohvalah organizatorjev različnih »tradicionalnih« prireditev.
Odpri galerijo
SAETA FOTO: OSEBNI ARHIV
Že dvainštirideset (42) let se v Bežigrajski galeriji predstavljajo avtorji elektronske, elektroakustične, akustične in eksperimentalne glasbe, ki se redko predstavljajo slovenski javnosti. Tako je bilo tudi letos. Ob dejstvu, da se nastopi vrstijo že 42 let zapored, me je spreletela misel o hvalah in samohvalah nekaterih organizatorjev, ki »s ponosom in veseljem« sporočajo, da bo tudi »letos že drugi, tradicionalni festival jodlpoflirhastćirilićne glasbe, na katerem bodo kot gostje nastopili legendarni TeinTe«.
Pred leti sem bil na enem od dogodkov v Bežigrajski galeriji. Nastopila je skupina SAETA (Miloš Bašin – tolkala, ljudska glasbila, Aleš Gasparič – flavte, okarina, piščali, Lado Jakša – pihala, klaviature, Boštjan Perovšek – računalnik, zvočna okolja). Nisem povsem prepričan, da skupino pozna kaj veliko ljudi. Jih pa, o tem sem prepričan, ni niti malo.
Skupina je bila ustanovljena leta 1977 in takrat se je konstituirala kot prva in edina, ki je v glasbeni usmeritvi združevala organizirano improvizacijo, elemente eksperimentalne glasbe na podlagi različnih partiturnih zapisov in navodil za izvajanje, elemente minimalistične (repetitivne) glasbe ter v živo izvajano ali posneto elektroakustično glasbo različnih zvočnih izvorov. To usmeritev je ohranila do danes, ko so pred dnevi spet nastopili v »bežigrajski«.
Ali pa pihalni kvintet Slowind, ki ga sestavljajo Aleš Kacjan – flavta, Matej Šarc – oboa, Jurij Jenko – klarinet, Metod Tomac – rog, Paolo Calligaris – fagot. Kvintet je bil ustanovljen pred 24 leti. V tem času se je ansambel, ki izvaja praktično vsa dela standardnega repertoarja za ta sestav, profiliral še v brezkompromisnega in v slovenskem prostoru najaktivnejšega izvajalca sodobnih del, od klasikov avantgarde do najmlajših, še neuveljavljenih, a zelo obetavnih avtorjev. Slowind že vrsto let tesno sodeluje z etabliranimi svetovnimi skladatelji, kot so Vinko Globokar, Robert Aitken, Heinz Holliger, Jürg Wyttenbach, Vito Žuraj, Ivan Fedele, Tošio Hosokava, Nina Šenk, Uroš Rojko, Martin Smolka, Volker Staub, Ivo Nilsson, Gérard Buquet, Niels Rosing Schow in drugi, ki mu posvečajo svoja dela in ga vključujejo v svoje projekte.
Me prav zanima, koliko ljudi ve, da je Bojan Drobež leta 1981 pri založniški hiši RTB iz Beograda izdal album z naslovom Bojan Drobež (LP), ki velja za prvo in dolga leta edino avtorsko kitarsko ploščo tehnike fingerpicking na območju nekdanje Jugoslavije, katere imajo jugonostalgiki in ljudje brez domišljije v zadnjem času polna usta. Danes nastopa izjemno poredko. Prve posnetke je naredil za Radio Študent v zgodnjih 70. letih 20. stoletja. V Bežigrajski galeriji pa je že vrsto let reden gost.
Bo kar držalo, da so vsi trije omenjeni pomagali spreminjati in razvijati sodobno slovensko glasbeno krajino. Na to je treba biti ponosen. Tako kot na dejstvo, da se je na antološki dvojni LP-kompilaciji Dancing in Darkness, ki jo založba Le Label predstavlja kot neke vrste poklon rojstvu elektronskega tehna, med drugim svoje mesto našla kultna skladba zasedbe slovenske elektro-rockerske zasedbe Borghesia No Hope No Fear. Mimogrede, v osemdesetih je bila Borghesia z glasbenim kolektivom Laibach med mednarodno najbolj prepoznavnimi predstavniki slovenskega alternativnega glasbenega prizorišča ter prvoborci razvijajoče se podzemne darkerske elektronske scene.
Izid plošče spremlja veliko razstavo o zgodovini elektronske glasbe, ki je pod naslovom Electro, od Kraftwerk do Daft Punk na ogled v francoski prestolnici, in sicer v pariški filharmoniji.
Še sreča, da obstajajo taki, kot je Bežigrajska galerija. Žal jih je malo. Odločno premalo!
Pred leti sem bil na enem od dogodkov v Bežigrajski galeriji. Nastopila je skupina SAETA (Miloš Bašin – tolkala, ljudska glasbila, Aleš Gasparič – flavte, okarina, piščali, Lado Jakša – pihala, klaviature, Boštjan Perovšek – računalnik, zvočna okolja). Nisem povsem prepričan, da skupino pozna kaj veliko ljudi. Jih pa, o tem sem prepričan, ni niti malo.
Skupina je bila ustanovljena leta 1977 in takrat se je konstituirala kot prva in edina, ki je v glasbeni usmeritvi združevala organizirano improvizacijo, elemente eksperimentalne glasbe na podlagi različnih partiturnih zapisov in navodil za izvajanje, elemente minimalistične (repetitivne) glasbe ter v živo izvajano ali posneto elektroakustično glasbo različnih zvočnih izvorov. To usmeritev je ohranila do danes, ko so pred dnevi spet nastopili v »bežigrajski«.
Ali pa pihalni kvintet Slowind, ki ga sestavljajo Aleš Kacjan – flavta, Matej Šarc – oboa, Jurij Jenko – klarinet, Metod Tomac – rog, Paolo Calligaris – fagot. Kvintet je bil ustanovljen pred 24 leti. V tem času se je ansambel, ki izvaja praktično vsa dela standardnega repertoarja za ta sestav, profiliral še v brezkompromisnega in v slovenskem prostoru najaktivnejšega izvajalca sodobnih del, od klasikov avantgarde do najmlajših, še neuveljavljenih, a zelo obetavnih avtorjev. Slowind že vrsto let tesno sodeluje z etabliranimi svetovnimi skladatelji, kot so Vinko Globokar, Robert Aitken, Heinz Holliger, Jürg Wyttenbach, Vito Žuraj, Ivan Fedele, Tošio Hosokava, Nina Šenk, Uroš Rojko, Martin Smolka, Volker Staub, Ivo Nilsson, Gérard Buquet, Niels Rosing Schow in drugi, ki mu posvečajo svoja dela in ga vključujejo v svoje projekte.
Me prav zanima, koliko ljudi ve, da je Bojan Drobež leta 1981 pri založniški hiši RTB iz Beograda izdal album z naslovom Bojan Drobež (LP), ki velja za prvo in dolga leta edino avtorsko kitarsko ploščo tehnike fingerpicking na območju nekdanje Jugoslavije, katere imajo jugonostalgiki in ljudje brez domišljije v zadnjem času polna usta. Danes nastopa izjemno poredko. Prve posnetke je naredil za Radio Študent v zgodnjih 70. letih 20. stoletja. V Bežigrajski galeriji pa je že vrsto let reden gost.
Bo kar držalo, da so vsi trije omenjeni pomagali spreminjati in razvijati sodobno slovensko glasbeno krajino. Na to je treba biti ponosen. Tako kot na dejstvo, da se je na antološki dvojni LP-kompilaciji Dancing in Darkness, ki jo založba Le Label predstavlja kot neke vrste poklon rojstvu elektronskega tehna, med drugim svoje mesto našla kultna skladba zasedbe slovenske elektro-rockerske zasedbe Borghesia No Hope No Fear. Mimogrede, v osemdesetih je bila Borghesia z glasbenim kolektivom Laibach med mednarodno najbolj prepoznavnimi predstavniki slovenskega alternativnega glasbenega prizorišča ter prvoborci razvijajoče se podzemne darkerske elektronske scene.
Izid plošče spremlja veliko razstavo o zgodovini elektronske glasbe, ki je pod naslovom Electro, od Kraftwerk do Daft Punk na ogled v francoski prestolnici, in sicer v pariški filharmoniji.
Še sreča, da obstajajo taki, kot je Bežigrajska galerija. Žal jih je malo. Odločno premalo!
