NA KOŽO

Kolumna Bojana Budje: Umski lidlčki

Odslej nepreklicno zahtevam šolske uniforme tudi v Sloveniji! Da ne bomo lidlčki.
Fotografija: Prvi šolski dan na Osnovni šoli Koseze. Foto: Jure Eržen, Delo
Odpri galerijo
Prvi šolski dan na Osnovni šoli Koseze. Foto: Jure Eržen, Delo

Z razlogom težko pričakovani prvi šolski dan je za nami. In za njim še trije. Zle slutnje se po vsega štirih šolskih dneh uresničujejo, okužbe med šolarji in dijaki se širijo, razredi in šole se posledično praznijo. A roko na srce, nekaj takega smo tudi pričakovali. Kaj bo jutri, pojutrišnjem, tja do krompirjevih počitnic in še dlje? Zbegana ministrica ve malo ali nič, vsaj sodeč po tem, koliko ali kaj pove. Bolje, ne pove. A bomo že kako. Kot smo na pragu pomladi, nekaj izkušenj je nabranih, bojda obstaja tudi kak plan. B, C ali D, tako jih poimenujejo. Zato nad takšnim sosledjem dogajanja niti nisem presenečen. Nekaj pa me je na pragu novega šolskega leta udarilo. Šokiralo. Beseda lidlčki.

Če še ne veste, gre za otroke, ki se oblačijo v Lidlu. Tudi šolske torbe in potrebščine jim starši kupujejo tam. Ker so menda poceni, ker imajo stroške za šolo preštete do zadnjega centa, ker si kaj dražjega ne morejo privoščiti. Doslej je revščina in vse z njo povezano stopalo v naše domove, v naša življenja nekako počasi, predvsem pa neopazno. Zdaj smo jo poimenovali na glas. Otroke smo zaznamovali. Vsi enaki so le še v jaslih, kjer so pleničke vseh enako posrane, slinčki bolj ali manj popljuvani z enako sadno kašo. Nakar se začne različnost, doslej so jo kazali predvsem starši z avtomobili, s katerimi so prihajali pred vrtce in šole.

Tisti premožnejši so zdaj šli še dlje. Z etiketo, ki so jo prilepili revnejšim, so dokončno obelodanili svojo majhnost. Prestopili so mejo. Ne dobrega okusa, prestopili so mejo človečnosti. Če še ne vedo, revščina niso le poceni ali ponošena majica, hlače, z marmelado namazana rezina predvčerajšnjega kruha, revščina je tudi stanje duše. Naseli se vanjo, jo dela žalostno. Revščina jemlje ponos. Tudi zato je vse več takih, ki jih je revščine sram, v imenu ponosa in dostojanstva jo poskušajo zaklepati med stene svojega doma. Kakršnega koli že. Pomoč prosijo le, ko gre za preživetje. Zdaj so izdani, stigmatizirani. Poleg staršev predvsem otroci. Za hrbti čutijo posmeh. Svet srečnih pravljičnih koncev se jim je sesul, še preden so stopili v življenje. Na pragu šole.

Če kdaj, zdaj dokončno razumem države, denimo v mnogočem vzornici Avstralijo in Veliko Britanijo, zakaj tako vztrajajo pri šolskih uniformah. Odslej jih zahtevam tudi v Sloveniji! Izključno zaradi umskih lidlčkov.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije