NA KOŽO

Kolumna Bojana Budje: Slosirija

Naš videz se rahlo spreminja, polt je temnejša, tudi lasje, svetlolascev bo kmalu le za vzorec.
Fotografija:
Odpri galerijo

Za maj pravijo, da je mesec mladosti in ljubezni. V njem zadiši po pomladi, letošnji maj dodatno diši tudi po Evropi. Predvčerajšnjim je stara celina praznovala svoj dan, minule dni je Evropska unija zaznamovala tudi 15-letnico največje širitve doslej, imenovane kar veliki pok. Nekaj malega smo pri tem imeli tudi Slovenci, skupaj s Ciprom, Estonijo, Madžarsko, Latvijo, Litvo, Malto, Poljsko, Slovaško in Češko smo se družno zatekli pod kiklo mame Evrope. Koliko nam je tam lepo in toplo, ve najbolje vsak zase. Vemo pa tudi, da bo te Evrope enkrat konec. Ker nas bo zmanjkalo. Samo v nekdaj idilični deželici pod Alpami se vsako leto rodi deset tisoč otrok premalo. Republiški statistični urad celo napoveduje, da bo že čez deset let četrtina Slovencev starejših od 65 let, sredi stoletja pa kar tretjina. Podobno jokajo vsi naši sosedje, Hrvati baje še najbolj. Njihove žene v svojem rodnem obdobju rojevajo v poprečju vsega 0,66 otročička, naše so pridnejše. A ne dovolj.
Število rojenih je bilo lani v Sloveniji nižje za 2,2 odstotka, umrlih pa višje za 2,4 odstotka. Izginjamo tudi statistično. Kajti Slovenke so tam nekje ob koncu sedemdesetih zadnjič povile toliko Slovenčkov, da bi lahko upali na preživetje. Sedaj nas rešujejo prišleki, pravimo jim tudi migranti. Priseljencev je vsako leto več, v zadnjem četrtletju minulega leta jih je bilo za neverjetnih 42 odstotkov več kot v enakem obdobju 2017. Globalizacija pač. Naš videz se temu primerno rahlo spreminja, polt je temnejša, tudi lasje, svetlolascev bo kmalu za prste ene mizarske roke.

Zagata, ni kaj. A na dolge proge vendarle nič tako prekleto usodnega. Tu, koder danes živimo Slovenci, so bili nekdaj Iliri, Kelti, Rimljani, Avari. Na dolgi rok so morda mrtva tudi najbolj mogočna, silovita, ustvarjalna ljudstva. Ne nazadnje vse človeštvo, vse milijarde ljudi in ljudstev, izvira iz vzhodne Afrike. Od ene Eve in enega Adama. In kakor se je prepletlo, da so nekoč bili neki Slovenci, se lahko razplete ali zaplete tudi, da jih nekoč ne bo več. Saj vemo, da v resnici tako ali tako nič ne izgine, geni so pač večni do poslednjega človeka. Le reče se jim drugače. Nekoč Iliri, danes Slovenci, jutri nemara Sirci.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije