NA KOŽO

Kolumna Bojana Budje: Samoplačniki

Nekaj dodatnega cvenka bi ob ne ravno spodobnih plačah prav prišlo tudi policistom, šolnikom, sodnikom.
Fotografija:
Odpri galerijo

Roko na srce, premier Marjan Šarec preseneča. Pozitivno. Naredi, kar sodi, da je prav – četudi je narobe! –, ter pri tem vztraja. In tudi zmaguje; podpora javnosti mu raste. Ker ima jajca. Kamniška, izpod planin. Vsaj zaenkrat je tako, res pa je, da v najtrše jabolko še ni zagrizel. Vsi po vrsti, kar jih je v vladi, so na prvo mesto prioritetnega programa uvrstili zmanjšanje čakalnih vrst v zdravstvu. Te se pa še kar vijejo in vijejo. Če pa se nemara kakšna vrsta kje le skrajša, je to na račun samoplačništva. Kjer zdravniku, ki je dopoldne v redni službi in za nas nima časa, popoldne odštejemo nekaj deset ali več sto evrov. In smo primerno obdelani. Takrat se namreč čemerni možakar v beli halji prelevi v nasmejanega, prijaznega, uslužnostnega zdravnika zasebnika. Nemara celo v isti ordinaciji, kjer je služboval dopoldne. Le da zdaj kot najemnik.

Da se razumemo, nič nimam proti takšni preobrazbi. Sploh pa nimam nič zoper zdravnike, za katere nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval. Z leti celo vse bolj. Z nekaterimi med njimi sem zato tudi v vse boljših odnosih. Le njihovo rešitev bi rad ponudil še komu. Kajti nekaj dodatnega cvenka bi ob ne ravno spodobnih plačah prav prišlo tudi policistom, šolnikom, sodnikom, da ne naštevam bogate raznovrstne palete javnih uslužbencev. Kamor pač sodijo tudi dohtarji. Preselimo se v poletje, v čas najhujših gneč na naših mejnih prehodih in posledičnih kolon. Samoplačniška steza bi čakanje znatno skrajšala. Plačaš in pelješ. Brez čakanja. Ali pa sodnik. Na razsodbe čakamo celo večnost, v najboljšem primeru nekaj let. Če bi imeli sodnika zasebnika, bi mu popoldne odšteli nekaj evrov in tistim, ki se jim s sodbo mudi, bi razsodil brez dolgotrajnega čakanja. V dnevu, dveh, največ v enem tednu. Pa tečni in nejevoljni dopoldanski šolniki prfoksi. Popoldne bi lahko bili plačani prijazni zasebniki v najetih šolskih prostorih. In bi tiste, katerih starši imajo dovolj cvenka, učili ter ocenjevali. Nezadostnih bržkone ne bi bilo. Tudi popravcev ne, niti tožb po sodiščih, ali si je dijakinja pri glasbeni vzgoji zaslužila štirico ali petico.

Zgolj razmišljam. V izogib stavkam in protestom. Kaj lahko pa, da me premier Šarec znova preseneti. In čakalne vrste reši kako drugače.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije