Kolumna Bojana Budje: 130 let

Včeraj, na 2. avgusta dan, je krasil naslovnico enega večjih slovenskih dnevnikov zapis, kako je misija nemogoče v Ljubljani dobiti osebnega zdravnika. Ker da so ti odločno preobremenjeni. Kar je – le mimogrede – laž, saj jih je še nekaj, ki niti približno ne dosegajo s sklepom vlade predpisane norme pacientov. A za slednje je to slaba tolažba. Posebej za one, ki ostajajo brez zdravnika; v Ljubljani se denimo njihovo število vsakodnevno poveča za tri.

Glej ga, zlomka, vsega dan prej, torej 1. avgusta, je bilo javnosti slavnostno in ponosno naznanjeno, da mineva natanko 130 let od uvedbe zdravstvenega zavarovanja na Slovenskem. Ko je bil omogočen razvoj zdravstvene oskrbe vsem zaposlenim in njihovim družinskim članom, so še zapisali na zavodu za zdravstveno zavarovanje. Ter pribili, kako ta pridobitev danes velja za prav vse v naši deželici. Le spomnimo, da so pred trinajstimi desetletji ustanovljene bolniške blagajne delavcem zagotavljale »bolnišnino« v višini 60 odstotkov običajne mezde, vendar najdlje 20 tednov. Prav tako zdravniško pomoč, zdravila in tudi zdravljenje v bolnišnici, ki pa ni smelo preseči štirih tednov. Prav tako so bile s hranarino preskrbljene vse porodnice, bolniške blagajne so celo izplačevale pogrebnine pokojnikovim svojcem v višini 20-dnevne poprečne mezde.

Ostal je le spomin, poje ena ponarodelih slovenskih viž. Današnjost je kruta. In me sploh ne preseneča, da se nas kar 80 odstotkov za obisk zdravnika – če ga seveda imamo! – odloči šele, ko je zares nujno, ko nas bolezen dobesedno položi. Pa se vprašam, ali ni slovenska brezbrižnost do samega sebe posledica stanja duha v državici pod Alpami. Malodušja, apatije.

Spoznanja, da so bile naše milijarde zlorabljene in porabljene za dvomljive razpise, natečaje, za provizije, za ujčkanje farmacevtskih velikanov in njihovih služabnikov v belih haljah. Nekaj primakne še sistem, ki zdravnike tlači v neko javno malho, jih omejuje in posledično dela brezvoljne. Pozablja, da študirajo dlje kot astrofiziki, človeško telo je pač nekaj bolj zapleteno kot vesolje.

Imamo torej 130 let zdravstvenega zavarovanja, zanj plačujemo vse več, dosegljivih pravic pa se zdi vse manj. Kakor za koga, bi dodal. In pristavil podatek, da je dokazano največ spornih bolniških v državni upravi, najmanj pa med gostinci. Logično. Saj morajo streči od ranega jutra do poznega večera. In še dlje. Tudi onim na bolniški.