Kolumna Alje Fabjan: Kdo bo pogrešal korono?

Življenje se po slabih treh mesecih vrača v normalo. Mnogi so prepričani, da le za kratko obdobje, v ušesih nam vseskozi odzvanja tista primitivna in podcenjujoča izjava, naj uživamo, dokler lahko. Pa res uživamo? Nam je vsaj odleglo? So nam naša življenja sploh bolj všeč kot karantenski zapor? Vse pogosteje se mi zdi, da ne. Kar me jezi, straši in žalosti hkrati. Pred uvedbo karantene me je bilo zelo strah, kako bo ta vplivala na ljudi. Zdaj me je še bolj strah tega, kako bodo zmogli vrnitev v normalno življenje. In koliko normalnega je sploh še ostalo.


Ni presenetljivo, da ljudje pogrešajo marsikaj iz časov karantene. Krasno je bilo delati od doma, lepo je bilo, da so imeli čas za najbližje in stvari, ki jih radi počnejo. Čudovito je bilo, ker jim ni bilo treba iskati razlogov, zakaj nikamor ne gredo, in izgovorov, zakaj sorodniki niso zaželeni na obisku. Do neke mere vse to lahko razumemo. Ob porastu stisk ob vračanju v normalo, ki smo jim priča, pa se je vseeno nujno vprašati, kaj to govori o nas. Smo sploh zadovoljni s siceršnjim življenjem? Ali delamo v okolju, ki je za nas obremenjujoče in v nas zbuja odpor?

Smo odtujeni od tistih, s katerimi živimo, in si ne vzamemo časa za tisto, kar nas veseli? Čutimo odpor vsakič, ko nam lepo vreme ponudi možnost izleta? Nam je odveč vsak opravek, vsak obisk? Si ne upamo postaviti meja drugim in stopiti na pot v smeri življenja po svojih željah? Ali pa tega ne zmoremo? Morda nimamo razmer, da bi živeli tako, da bi se počutili dobro?

Vemo, da je ljudi v ekstremno težkih situacijah vedno najbolj držalo pokonci upanje, da se bodo končale. O tem govorijo zgodbe ljudi, ki so preživeli vojno, koncentracijska taborišča. Imeli so le eno željo. Preživeti in se vrniti domov. V svoje staro življenje. Kdor je imel srečo in to doživel, pa je kmalu ugotovil, da se v staro življenje ne more več vrniti. Nekdo je izgubil svojce, drugi dom, tretji denar, četrti vse to, peti pa je vse to obdržal, izgubil pa je upanje, da bo bolje, saj je bilo tisto bolje zdaj njegova realnost. In si edini od njih vzel življenje. Smo preživeli vojno? Smo prvi, drugi, tretji, četrti ali peti?

Korona je bila odmik od življenja. Kar je večini precej dobro poznano. Alkohol, televizija, hrana, nakupovanje, računalniške igrice in še kaj. Vse to je odmik. Čas, ko ne živimo. Ko se nam ni treba ukvarjati s sabo, z zapletenimi medosebnimi odnosi, s problemi v službi, z načrti za prihodnost. Z vsem, kar je težko in ob čemer se nam porajajo težki dvomi, ali bomo zmogli. Umik pač zmore vsak. Zbrati pogum, se spustiti v neznano, videti novo kot izziv, ne kot težavo, pa ne. Poglobiti se vase, se soočiti z neuspehom, lastnimi omejitvami, vstati in poskusiti znova, iskati nove rešitve. To je pač življenje.

Korona je bila prikladen izgovor za življenje. Bolj ko se umika, bolj nas pričenja obremenjevati teža tega, da moramo poiskati druge.