Objavljeno 11. julij 2018 22.25 | Posodobljeno 11. julij 2018 22.25

Dušan Malovrh: Zverinica iz Rezije

Ključne besede: komentar
Saj je tudi veverica po romunsko veverita, pa zato še ne govorimo romunsko, je vztrajal.
Kadar sem šel v zamejstvo na izlet, še raje na šoping, sem od starejših dostikrat dobil napotek: Pa da boš govoril po slovensko, tam živijo naši! Moje testiranje jezikovnih meja slovenstva je po navadi naletelo na gluha ušesa. V Trstu, denimo, me niti ob nakupu superg ali kavbojk še nikoli niso razumeli, kaj šele, da bi mi odgovorili slovensko. Srbohrvaško, to pa.

V tujini sem s slovenščino prodrl le dvakrat. Lani mi je v Železni Kapli v Avstriji v maternem jeziku uspelo naročiti kavo in povprašati za razstavo, in to celo v bifeju nemškega lastnika, že pred leti v Trbižu v Italiji pa sem med iskanjem usnjene jakne na štantu naletel na trgovca, s katerim sem se lahko cenkal v celih stavkih. Razložil mi je, da prihaja iz bližnje Rezije, ki jo je s starši zapustil po rušilnem potresu leta 1976. Seveda sem leder kupil pri njem; ni bil ponaredek, še zdaj nosim tisto črno jakno. Zaradi izkušnje iz Trbiža sem gojil upanje, da bom ob svojem prvem obisku Rezije poleg tamkajšnje čarobne muzike slišal (in razumel) tudi rozajanski dialekt. Ta spada med slovenska narečja, pravijo strokovnjaki.

V dolini na meji med Italijo in Slovenijo jih je od predpotresnih 3000 prebivalcev ostalo le še tisoč, od tega je menda le še približno polovica pravih Rezijanov, teh 500 pa naj bi bilo spet razdeljeno, da ne rečem skregano. Na tiste, ki se imajo za pripadnike zakonsko priznane slovenske manjšine, in take, ki o tem nočejo nič slišati.

V skupini obiskovalcev so bili poleg Slovencev tudi Italijani; če bi imeli svoji reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Rusiji, bi se najbrž prerekali o nogometu, tako pa je strasti razgrela debata o jeziku. Potem ko je izzvenela glasba, ki jo Rezijani pričarajo samo s citiro (violino), bünkulo (violončelom), glasovnim lalanjem in udarjanjem s peto ob tla, me je izzval italijanski kolega. Ali se vidva z našim gostiteljem razumeta, če ti govoriš slovensko, on pa rezijansko? No, stopil sem do njega, ki se ne čuti Slovenca, in ga razločno vprašal: Ali gremo v tvojo hišo pit vino? Nasmeh se mu je razlezel čez obraz, iskreno prijazen, se mi je zazdelo. Dala sva si petko. Ampak, ne, on ne govori slovensko. Saj je tudi veverica po romunsko veverita, pa zato še ne govorimo romunsko, je vztrajal po näs. Saj razumete. Po naše.
Deli s prijatelji