NA EKS

Dolžina je pomembna

Odmori pa – bodimo iskreni – povzročijo samo to, da nam koncentracija ob kozarcu vina, ki si ga privoščimo vmes, še bolj pade.
Fotografija: Koliko jih meni, da se predstava vleče? FOTO: Mediaspeed.net
Odpri galerijo
Koliko jih meni, da se predstava vleče? FOTO: Mediaspeed.net

Se vam je že zgodilo, da ste obiskali gledališko predstavo, performans, literarni večer in bili na začetku nad izvedenim navdušeni, čez dve uri (ali štiri) pa ste nestrpno pogledovali na uro in prosili višje sile, da to, da je padla zavesa, ne pomeni še enega odmora, ampak je predstave končno konec? Moja prva izkušnja z daljšo predstavo je bila opera Rusalka nekje na začetku gimnazije, za katero sva s sošolko dobili zastonj vstopnice. Ker sva približno poznali zgodbo, hkrati pa še nisva bili tako redni obiskovalki predstav kot v študentskih letih, sva sklepali, da zadeva ne bo trajala dlje od ure in pol, morda dveh. A kolikor se spomnim, se je vse skupaj zavleklo na tri ure in pol z dvema odmoroma. Bil je ravno petek in dogovorjeni sva bili s sošolci, da se pozneje dobimo nekje zunaj na pijači, gremo morda še kam naprej... Vendar sva bili po zaključku, ko so se oni že zdavnaj zbrali v mestu, tako izčrpani, da sva šli naravnost domov.
V spominu mi bo ostala tudi lanska uprizoritev Wagnerjevega Somraka bogov v okviru Festivala Ljubljana. Na dogodek sem bila povabljena, in čeprav mi je Wagner pri srcu, hkrati pa sem vedela, da je predstava zelo dolga (pet ur in pol!), po drugem odmoru nisem več zdržala. Iz dvorane sem se odpravila, ne da bi dočakala sklep Nibelunškega prstana (Somrak bogov je namreč njegov zadnji del). Kulturnica pa taka.
No, pet ur in pol je res ekstrem – sicer pa kulturne dogodke, dolge tri ali štiri ure, danes, ko sem si nabrala ustrezno kilometrino, pridno prenesem. Izraz »prenesem« sem uporabila z razlogom: ne glede na to, da ostajam v dvorani (v nasprotju z nemajhnim številom obiskovalcev, ki jih med dolgimi predstavami po odmoru kar naenkrat ni več nazaj), priznam, da mi koncentracija pade po približno dveh urah. Takrat se sprašujem, ali se stvari res ni dalo prikazati krajše. Aktualen primer je Lorencijeva Visoška kronika, ki traja skoraj štiri ure. Predstava sicer Tavčarjevi predlogi dovolj zvesto sledi, hkrati pa je posejana z izvirnimi domislicami, ki zgodbeno dogajanje vežejo tudi na današnji čas, a je – glede na svojo statičnost – preprosto predolga. Sploh v prvem delu, ki spominja na bralno uprizoritev; v drugem je dogajanja malenkost več, ker tudi Tavčarjev tekst takrat doseže vrhunec. A žal mi je za vse gledalce, ki so ali pa še bodo odšli pred začetkom drugega dela, kajti njihovo mnenje o predstavi bo najbrž »dolgočasna« in »vleče se«. Temu bi se lahko avtorji uprizoritve izognili zelo preprosto: prvi del bi skrajšali na maksimalno eno uro. Nekateri manjši dogodki v prvem delu romana za postavitev na oder namreč res niso bistveni.
Proti pretiravanju z dolžino niso imuna niti razna branja. Dobro, če je predstavljena knjiga slaba, je pretiravanje z dolžino lahko že pol ure. Ampak tokrat govorim o dobrih knjigah, takih, pri katerih res uživaš, če petinštirideset minut poslušaš različne odlomke iz njih. Petinštirideset minut, morda eno uro, potem pa nič več. Če je za predstave zgornja meja dve uri in pol, je za branja in literarne večere to ena ura. Pa čeprav sem že gostovala na literarnih večerih, dolgih uro in pol – in zato tudi vem, da gostje takrat pač nehajo biti pozorni. Če je delo spretno napisano, bo bralce ujelo po enem samem prebranem odlomku. Ura in pol branja ima lahko kvečjemu nasproten učinek.
Za nezmožnost, da bi med kulturnimi dogodki ostali zares skoncentrirani več kot dve uri, gotovo lahko vsaj do neke meje okrivimo digitalno dobo, tako kot tudi za marsikaj drugega. Sicer to ne pomeni, da je naša sposobnost koncentracije popolnoma izginila – če se samo spomnimo na to, da lahko celo sezono neke serije pogledamo v enem samem popoldnevu... Bolj je v nevarnosti zmožnost predelave zahtevnih vsebin. Tudi želja po branju šeststostranskih klasik, žal, izginja. A ima zahtevna literatura vseeno to prednost, da jo lahko beremo doma. Z morebitnimi pavzami, s tempom in v obdobjih, kot nam ustreza. Vse, kar se dogaja na odru, pa je tukaj in zdaj, in prilagoditve niso možne, odmori pa – bodimo iskreni – povzročijo samo to, da nam koncentracija ob kozarcu vina, ki si ga privoščimo vmes, še bolj pade. In morda ne bi bilo slabo, če bi imeli ustvarjalci dogodkov to večkrat v mislih. Niso samo epopeje tiste, ki jih je mogoče vzeti resno – strniti obsežno delo ali zahtevno temo je celo še večja umetnost.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije