Četrti teden: zmešani občutki
Brez cepiva ali zdravila ni vrnitve v normalno življenje, je napovedal molekularni biolog.
Odpri galerijo
V četrtem tednu karantene skozi vsa možna okna – naučil sem se tudi skajpanja, se pravi brezplačnega internetnega telefoniranja – opažam, da se kljub pandemiji (ali pa prav zaradi nje) ljudje še vedno družijo in grupirajo, tudi politično, kajpak. Pri tem je zanimivo, da je virusbedak lahko tako levičar kot desničar. Zanimivo bi bilo slišati, ali so zanikovalci nevarnosti koronavirusa tudi zagovorniki teorije, da je zemlja ploščata.
Opazno se je spremenilo poročanje pristojnih o najbolj tragičnem aspektu krize, o tistih, ki bolezni žal niso preživeli. Potem ko so ob začetku žalostnega štetja še navajali podatke o starosti žrtev, kraju itd., jih zdaj praviloma zamolčijo. Le zakaj? Vsaka informacija je državljanom lahko koristna za spoprijem s smrtno nevarnostjo. Gledalcem ameriške televizije CNN na primer vsako jutro direktno iz domače bolniške postelje o poteku bolezni poroča novinar Chris Cuomo, brat guvernerja zvezne države New York. »Malo sem potrt, ker se je vročina vrnila. Človek se začne spraševati, podvomi … Vem, da imam vse možnosti, da ozdravim, nimam raka v zadnjem stadiju, ampak ko slišiš: umrl v 50 urah … ta je imel 25 let – kaj se je zgodilo? Kljub temu da imam dostop do vseh zdravniških dognanj in da mi gredo vsi na roko – nihče ne ve ničesar o tem, koliko časa bo trajalo, razen da naj pričakujem naporno bitko,« je bil pobit včeraj.
Kaj pa šolanje na daljavo v očeh živčnega fotra, ki dela od doma? No, opažam, da to je in ni pravo šolanje. Predvsem pa se razlikuje od občine do občine, od šole do šole, celo od razreda do razreda (iste ravni in iste šole). Zato upam, da ni šolnika, ki bi si upal zgolj na podlagi samopredelave snovi zahtevati ocenjevanje, ko enkrat otroci iz virtualnih ali zgolj dopisnih učilnic spet pridejo v normalne učilne zidane.
Itak pa normalizacije še ne bo kmalu, čeprav optimisti napovedujejo zagone že po veliki noči ali vsaj po prvomajskih praznikih. Bi se strinjal s hrvaškim molekularnim biologom z univerze v Torontu v Kanadi. Za hrvaško televizijo N1 je Igor Štagljar jasno in glasno povedal: »Brez cepiva ali zdravila ni vrnitve v normalno življenje.« Pika.
Opazno se je spremenilo poročanje pristojnih o najbolj tragičnem aspektu krize, o tistih, ki bolezni žal niso preživeli. Potem ko so ob začetku žalostnega štetja še navajali podatke o starosti žrtev, kraju itd., jih zdaj praviloma zamolčijo. Le zakaj? Vsaka informacija je državljanom lahko koristna za spoprijem s smrtno nevarnostjo. Gledalcem ameriške televizije CNN na primer vsako jutro direktno iz domače bolniške postelje o poteku bolezni poroča novinar Chris Cuomo, brat guvernerja zvezne države New York. »Malo sem potrt, ker se je vročina vrnila. Človek se začne spraševati, podvomi … Vem, da imam vse možnosti, da ozdravim, nimam raka v zadnjem stadiju, ampak ko slišiš: umrl v 50 urah … ta je imel 25 let – kaj se je zgodilo? Kljub temu da imam dostop do vseh zdravniških dognanj in da mi gredo vsi na roko – nihče ne ve ničesar o tem, koliko časa bo trajalo, razen da naj pričakujem naporno bitko,« je bil pobit včeraj.
Kaj pa šolanje na daljavo v očeh živčnega fotra, ki dela od doma? No, opažam, da to je in ni pravo šolanje. Predvsem pa se razlikuje od občine do občine, od šole do šole, celo od razreda do razreda (iste ravni in iste šole). Zato upam, da ni šolnika, ki bi si upal zgolj na podlagi samopredelave snovi zahtevati ocenjevanje, ko enkrat otroci iz virtualnih ali zgolj dopisnih učilnic spet pridejo v normalne učilne zidane.
Itak pa normalizacije še ne bo kmalu, čeprav optimisti napovedujejo zagone že po veliki noči ali vsaj po prvomajskih praznikih. Bi se strinjal s hrvaškim molekularnim biologom z univerze v Torontu v Kanadi. Za hrvaško televizijo N1 je Igor Štagljar jasno in glasno povedal: »Brez cepiva ali zdravila ni vrnitve v normalno življenje.« Pika.
