Adamova zgodba

Danes na televiziji ni veliko vsebin, ki predstavljajo resnične zgodbe, ki se nas dotaknejo in nam pomagajo razumeti življenjsko okoliščino, ki je popolnoma drugačna od naše. Poleg tega so nam resničnostni šovi to »resničnost« dodobra priskutili. Zato je dobrodošlo, če osebne zgodbe najdemo drugje, recimo v poglobljenih intervjujih, ob katerih se sogovornik počuti dovolj varno, da deli svoje izkušnje, obenem pa ima čas za premislek in ga nihče ne prekinja ali sili k hitrim odgovorom.

Oddaja Zvezdana sicer ne slovi po najbolj kredibilnih in strokovnih gostih, poleg tega se rada giblje v sivi coni ljudi, ki bi sicer na nacionalni televiziji težko dobili besedo. Voditeljica ne skriva, da jo zanimajo newage, duhovnost in druge oblike t. i. osebnostne rasti. Vsake toliko pa njena oddaja pritegne tudi povsem drugačno publiko. In prav to se je zgodilo minulo soboto, ko je presenetila z intimnim pogovorom z gostom Adamom Julijanom, ki mu je bil ob rojstvu pripisan ženski spol. Adam je brez zadržkov in zelo sproščeno, kot bi bil navajen kamere, pogumno spregovoril o svoji izkušnji tranzicije spola – pri 33 letih je namreč sprejel odločitev, da tudi z operativnimi posegi in hormonsko terapijo potrdi svojo spolno identiteto.

Za Slovenijo je to danes še vedno kar težka tabu tema, predvsem zato, ker imajo številni, predvsem tisti najmanj poučeni, do transspolnih oseb še vedno veliko predsodkov. Če je biti gej ali lezbijka pri nas že nekaj povsem vsakdanjega, je biti transspolna oseba nekaj, kar se bomo morali kot družba naučiti bolje sprejemati. Sovražno nastrojenost lahko zaustavimo le z informiranjem. In ta intervju je bil prav to – večplastna koristna informacija, ki je bila posredovana z osebno življenjsko izkušnjo, kar pomeni, da je bila razumljiva najširšemu občinstvu.

»Že kot otrok sem, če bi me vprašali, izbral to, da bi bil fantek. A ker sem mislil, da nimam izbire, sem se moral pač s tem, da nisem, naučiti živeti,« je med drugim povedal Adam, ki je že zelo zgodaj slutil, da se ženski spol, ki mu je bil pripisan ob rojstvu, in moški spol, ki ga definira, ne ujemata.

»Če me ne bi urednik popravil, bi rekla, da je z nami nekdo, ki se je rodil v ženskem telesu, in ne da mu je bil ob rojstvu pripisan drug spol. Zakaj je tako pomembno, da te stvari drugače, pravilno naslavljamo? Zakaj te s tem užalim oziroma ne rečem prav, če ti rečem, da si se rodil v ženskem oziroma v napačnem telesu?« je vprašala voditeljica Zvezdana. Razumljivo, saj je to tisto, kar zanima številne ljudi, ki jim je je ta tematika enostavno tuja.

Adam je odvrnil, da oznake, da se je rodil v »napačnem telesu«, ne mara, saj se nerad postavi v vlogo žrtve, in da gre že v osnovi za opis travmatične izkušnje, saj predpostavlja, da bi moral biti kot človek nesrečen. Poudaril je, da to doživlja kot nekaj povsem pozitivnega. V oddaji je res ustvarjal takšen vtis – da je srečen. In da razume življenje, okolico, sebe.

O transspolnosti se je še pred 15 leti, ko je Adam začel resneje razmišljati o svojem spolu, v javnosti govorilo bore malo. Informacij ni bilo. Danes imamo internet in so podatki o vsem možnem javno dostopni. Zato se je pri 19 letih najprej deklariral kot lezbijka, saj so ga privlačile ženske in se mu je zdel to logičen naslednji korak.

Šele pozneje, pri 33 letih, je začel raziskovati področje transspolnosti, saj je vedno čutil nekakšno nelagodje, ko so ga želeli potisniti v model tega, kaj pomeni biti punčka oziroma ženska. Marca 2016 je nato obiskal psihiatrinjo in začel proces tako imenovane tranzicije. »To je bil začetek sprememb, da bi me tudi okolica zaznala tako, kot se vidim sam,« je dodal, v oddaji pa so to opremili z videoposnetki Adamove tranzicije, ki jo je delil z javnostjo prek svojega kanala na portalu youtube.


V pogovoru je navedel tudi nekaj povsem vsakdanjih neprijetnih izkušenj, kot so dokazovanje, da je osebni dokument njegov, saj se njegov videz in oznaka spola na izkaznici nista ujemala, in tako dalje, pa tudi zanimivo izkušnjo na upravni enoti, ki jo je moral rešiti s pomočjo odvetnika.
In danes? »Jaz tako srečen še nisem bil nikoli,« je izjavil Adam.

In to je tisto, kar je pravzaprav najpomembnejše – sreča. Vsak ima do nje pravico. Kot tudi to, da vsak odloča o svojem življenju, kako ga bo živel. Okolica pa ga nima pravice obsojati, saj se njena svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega. »Če bi obstajala lažja pot, bi jo izbral, verjemite mi,« je dodal. Verjamemo.

Vsekakor eden od bolj informativnih pogovorov, ki jih je nacionalka ponudila v zadnjih mesecih. Če ste ga zamudili, ni prepozno, saj ga najdete v spletnem arhivu. Priporočam ogled. Pomaga širiti obzorja.