NA EKS
75 let deportacije Judov iz Prekmurja
Marsikdo pozabi, da v teh transportih ni šlo zgolj za številke, ampak za ljudi in družine, ki so bile del širše skupnosti, ki so označevale neko okolje.
Odpri galerijo
Zbral se je del kulturne smetane Slovenije in Avstrije. FOTO: Matej Fišer
Pred kratkim je Lojze Wieser z našo dunajsko veleposlanico Ksenijo Škrilec priredil druženje, ki spada med neformalne, a zaradi tega nič manj pomembne dogodke, ki presegajo pavšalno in umetelno nasmihanje imenitnih gostov.
Lojze Wieser je eden tistih, ki je prenekateremu slovenskemu ustvarjalcu odprl vrata v nemško govoreči prostor že tedaj, ko je bilo treba imeti veliko sreče, da si prešvercal kakšno kilo banan več. Dandanes pač zveni nenavadno in ne vozimo več riža in banan čez mejo. Bili so tudi taki časi, ko so bili rajs, banane in kava obvezna dodatna oprema vsakega avtomobila, ki je prečkal mejo.
V tej maniri je tudi Lojze raje odigral vlogo malega, ki želi postati lobby boy, kot pa velikega govorca tisočkrat prežvečenih vljudnostnih nagovorov. Pomembno je bilo, da so telečje krače perfektno pripravljene. Enako kot riba, ki jo je kot nekoč Krpan pripeljala Fondova Irena. Skratka, v enem teh brezčasnih salonov, kjer je slovenska rezidenca, se je zbral del kulturne smetane Slovenije in Avstrije. Pa ne tisti pocukrani del. Niso se srečale funkcije brez obrazov, ampak so se srečali ljudje, ki poleg tega, da imajo kaj povedati, znajo tudi prisluhniti.
Skratka, realizirani posamezniki. Tako se je večer vlekel ob kramljanju in se v nekem trenutku znajdejo ob isti mizi Boris Podrecca, Igor Samobor, August Schmölzer, Martin Kušej, Igor Ristič, na drugem delu rezidence Lojze Wieser reže telečjo kračo Anni Badora, vmes kramljata Renata Zamida in Martin Traxl, pa gre mimo Blaž Peršin in marsikdo, ki se ni prišel napihovat, ampak zgolj prijetno družit.
Srednja klasa, meščanstvo. Ko se večer prevesi v noč, je pravi čas, da se okusi Hlebčev konjak, in tako naprej. Ena zanimivejših opazk je tista Igorja Rističa, ki v dunajskih krogih velja za enega najbolj vibrantnih kustosov. Njegova postavitev Zorana Mušiča v Leopoldovem muzeju velja za eno pomembnejših postavitev slovenske kulture sredi Dunaja v zadnjih desetletjih.
Kot je rekel, se mu je zdelo pri tem dogodku najboljše to, da so bili prisotni ljudje, s katerimi se je lahko normalno pogovarjal. Ni bil še eden od mnogih dogodkov, ko v kotu stojiš s kozarcem v roki in se nasmihaš različnim mimoidočim. V pogovoru o galerijski sceni na Dunaju, ki v zadnjih letih postaja tovrstni center Evrope, je opozoril na eno malenkost.
Da bi Dunaj res postal center sodobne umetnosti, kar s pojavom številnih manjših galerij s strokovnega vidika prav gotovo je, manjka segment, ki bi tovrstno umetnost tudi kupoval. Nekoč je bil to tako imenovani srednji razred, številne družine, ki so iz generacije v generacijo kupovale slike in umetnine živečih umetnikov ter s tem krepile zasebne zbirke.
Srednja klasa, meščanstvo v najbolj pristnem pomenu besede, ki ima odnos do tovrstnih stvari in jih ceni. Afiniteta. Naj ti po domače povem, mi pravi, manjkajo judovske familije. Ali so jih deportirali ali so pobegnili v Ameriko. Prav 26. aprila zaznamujemo 75 let, odkar je s postaje v Murski Soboti odpeljal prvi od treh uničujočih transportov judovskih familij iz Prekmurja. S tem je bil, kot v večjem delu srednje Evrope, vključno z Dunajem, uničen velik del srednje klase.
Tisti segment družbe, ki mu ni treba dopovedovati, zakaj je bolje imeti doma na steni dobro sliko kot za isto ceno nove feltne na avtomobilu. Prav ta tako imenovana srednja klasa je tista, ki močno generira življenje v okolju. In zakaj že se je zgodil ta in še mnogi drugi transporti? Zgolj zaradi tega, ker se je na nekem kraju ob nekem času zbralo preveč bedakov naenkrat.
Marsikdo pozabi, da v teh transportih ni šlo zgolj za številke, ampak za ljudi in družine, ki so bile del širše skupnosti, ki so označevale neko okolje. Bile so generator novega in brez njih si marsikatero okolje do danes ni opomoglo. Izbrisan je bil pomemben del mislečega dela družbe. Mogoče je danes prišel čas vrnitve velikih salonov, kjer se lahko zberejo pametni ljudje. Ne funkcije, ampak misleči posamezniki. Kot je videti iz zgornjega primera, znajo nekateri tudi v tej smeri narediti prvi korak. Cajtgajst.
Marsikdo pozabi, da v teh transportih ni šlo zgolj za številke, ampak za ljudi in družine, ki so bile del širše skupnosti, ki so označevale neko okolje.
Lojze Wieser je eden tistih, ki je prenekateremu slovenskemu ustvarjalcu odprl vrata v nemško govoreči prostor že tedaj, ko je bilo treba imeti veliko sreče, da si prešvercal kakšno kilo banan več. Dandanes pač zveni nenavadno in ne vozimo več riža in banan čez mejo. Bili so tudi taki časi, ko so bili rajs, banane in kava obvezna dodatna oprema vsakega avtomobila, ki je prečkal mejo.
V tej maniri je tudi Lojze raje odigral vlogo malega, ki želi postati lobby boy, kot pa velikega govorca tisočkrat prežvečenih vljudnostnih nagovorov. Pomembno je bilo, da so telečje krače perfektno pripravljene. Enako kot riba, ki jo je kot nekoč Krpan pripeljala Fondova Irena. Skratka, v enem teh brezčasnih salonov, kjer je slovenska rezidenca, se je zbral del kulturne smetane Slovenije in Avstrije. Pa ne tisti pocukrani del. Niso se srečale funkcije brez obrazov, ampak so se srečali ljudje, ki poleg tega, da imajo kaj povedati, znajo tudi prisluhniti.
Skratka, realizirani posamezniki. Tako se je večer vlekel ob kramljanju in se v nekem trenutku znajdejo ob isti mizi Boris Podrecca, Igor Samobor, August Schmölzer, Martin Kušej, Igor Ristič, na drugem delu rezidence Lojze Wieser reže telečjo kračo Anni Badora, vmes kramljata Renata Zamida in Martin Traxl, pa gre mimo Blaž Peršin in marsikdo, ki se ni prišel napihovat, ampak zgolj prijetno družit.
Srednja klasa, meščanstvo. Ko se večer prevesi v noč, je pravi čas, da se okusi Hlebčev konjak, in tako naprej. Ena zanimivejših opazk je tista Igorja Rističa, ki v dunajskih krogih velja za enega najbolj vibrantnih kustosov. Njegova postavitev Zorana Mušiča v Leopoldovem muzeju velja za eno pomembnejših postavitev slovenske kulture sredi Dunaja v zadnjih desetletjih.
Kot je rekel, se mu je zdelo pri tem dogodku najboljše to, da so bili prisotni ljudje, s katerimi se je lahko normalno pogovarjal. Ni bil še eden od mnogih dogodkov, ko v kotu stojiš s kozarcem v roki in se nasmihaš različnim mimoidočim. V pogovoru o galerijski sceni na Dunaju, ki v zadnjih letih postaja tovrstni center Evrope, je opozoril na eno malenkost.
Da bi Dunaj res postal center sodobne umetnosti, kar s pojavom številnih manjših galerij s strokovnega vidika prav gotovo je, manjka segment, ki bi tovrstno umetnost tudi kupoval. Nekoč je bil to tako imenovani srednji razred, številne družine, ki so iz generacije v generacijo kupovale slike in umetnine živečih umetnikov ter s tem krepile zasebne zbirke.
Zbral se je del kulturne smetane Slovenije in Avstrije. FOTO: Matej Fišer
Srednja klasa, meščanstvo v najbolj pristnem pomenu besede, ki ima odnos do tovrstnih stvari in jih ceni. Afiniteta. Naj ti po domače povem, mi pravi, manjkajo judovske familije. Ali so jih deportirali ali so pobegnili v Ameriko. Prav 26. aprila zaznamujemo 75 let, odkar je s postaje v Murski Soboti odpeljal prvi od treh uničujočih transportov judovskih familij iz Prekmurja. S tem je bil, kot v večjem delu srednje Evrope, vključno z Dunajem, uničen velik del srednje klase.
Tisti segment družbe, ki mu ni treba dopovedovati, zakaj je bolje imeti doma na steni dobro sliko kot za isto ceno nove feltne na avtomobilu. Prav ta tako imenovana srednja klasa je tista, ki močno generira življenje v okolju. In zakaj že se je zgodil ta in še mnogi drugi transporti? Zgolj zaradi tega, ker se je na nekem kraju ob nekem času zbralo preveč bedakov naenkrat.
Marsikdo pozabi, da v teh transportih ni šlo zgolj za številke, ampak za ljudi in družine, ki so bile del širše skupnosti, ki so označevale neko okolje. Bile so generator novega in brez njih si marsikatero okolje do danes ni opomoglo. Izbrisan je bil pomemben del mislečega dela družbe. Mogoče je danes prišel čas vrnitve velikih salonov, kjer se lahko zberejo pametni ljudje. Ne funkcije, ampak misleči posamezniki. Kot je videti iz zgornjega primera, znajo nekateri tudi v tej smeri narediti prvi korak. Cajtgajst.
