NA EKS
Capablanca vs. Aljehin
Šahovsko premišljevanje koristi marsikomu. Predvsem pa lahko veliko koristi iz tega potegne celotna družba.
Odpri galerijo
Treba bi ga bilo uvesti v šole.
Jasna mi je nekaterih vizija, pri drugih pa spet ni mogoče prepoznati bistva njihovega bivanja in delovanja, kot to lepo po kmečko imenujemo. Kmečki, neposredni način gledanja vedno ponuja neko prednost pred tistimi, ki svojega nasprotnika podcenjujejo. Ko pogledamo v preteklost bojevanja, naj bo to vojaško, športno ali katero drugo, je izzivalec najbolj v prednosti takrat, kot ga nasprotnik podcenjuje. Ko enkrat govorimo o poziciji moči, se sprašujemo o vseh elementih te pozicije in ne zgolj o delih, ki so posamezniku všeč ali ne. Capablanca in Aljehin, Buenos Aires leta 1927. José Raúl Capablanca je v šahovskem svetu dominiral od leta 1921 do leta 1927. Šah je pač vedno veljal za kraljevsko igro. Capablanca je do tega dvoboja odigral petsto dvobojev, od teh jih je izgubil zgolj devetintrideset. Proti Aljehinu ni izgubil nikoli. Statistika je bila na njegovi strani. In potem se je zgodilo. Ključni dvoboj je izgubil in Aljehin mu je vzel krono. Tako to gre. Poleg vseh statistik je pač odločilen en dvoboj, ki obrne stvar drugače. Šahisti so bili nekoč zvezde. Ne zgolj šahovsko znanje, ampak način šahovske igre jih je naredil velike. Kot je danes vprašanje, ali bo računalnik premagal človeka, je bilo nekoč vprašanje, kateri izmed velikanov bo postal največji. V veliko primerih ni šlo zgolj za šahovski prestiž, ampak se je ta dominacija merila tudi s političnimi vatli. Imeti šahovskega kralja je na neki način pomenilo vladati umu tega sveta. Ker je šah pač igra pametnih. Prav zaradi tega so bili šahisti tudi zvezde.
Danes govoriti o zvezdah je izjemno delikatna zadeva. Šahovska pozicija je bila vedno nekako oddaljena od navadnega človeka, ker je pač veljalo, da je šah za pametne ljudi in ne zgolj za tiste, ki so primerni za branje vremenske napovedi. Po dolgih letih trpljenja naroda ostane edino šah tisti, ki mu niti Cerkev niti partija nista uspela vzeti krone. Pa se pojavijo časi, ko je vse mogoče. Tudi to, da se s šahom začnejo ponašati ambiciozni in pogumni, ne zgolj pametni. Takšni, ki molijo lastno glavo v levja usta ob prvi priložnosti, ko pride cirkus v našo faro. Na ta način želijo svoje neumje pretvoriti v to, kar ni. Naj počnejo kar koli, ampak šah naj pustilo pri miru, ker je to kraljeva disciplina, ne zgolj disciplina za »kmete z ambicijami«. Šahovsko premišljevanje koristi marsikomu. Predvsem pa lahko veliko koristi iz tega potegne celotna družba. Pobuda Kasparova, da se šah uvrsti v šole in se z njim začnejo ukvarjati mladostniki v svojih najranejših letih, je mogoče ena najbolj revolucionarnih idej, kar smo jim priča v zadnjih letih ali desetletjih. Učiti mlade premišljevati je ena od funkcij včasih tudi po krivici očrnjenega izobraževalnega sistema. Očitajo mu, da daje prednost napenjanju mišic pred razmišljanjem. Neko kritično in analitično gledanje se konča pri ugotavljanju, kako visoko ali nizko nosi Pamela joške. Pa nas ta način analize, ki se ga mladiči naučijo, tepe na vseh ravneh. Znana je stena na gospodarski zbornici (ne vem, ali je še tam), ki jo nekateri imenujejo zid objokovanja. Na njej so bili napisani gospodarstveniki leta oziroma tisti liki in podjetja, ki so dobili nagrade za svoje gospodarske dosežke.
Gospodarstvo je tista dejavnost, ki poganja celotni sistem. Brez njega ni nič. Izpostaviti vrhunske gospodarstvenike je plemenito, oni naj bodo zgled drugim, kako se stvari počnejo. Težava tega zidu je zgolj v dejstvu, da imamo vrhunske gospodarstvenike, veliko njihovih podjetij pa je propadlo. In s tem so šli na cesto ljudje, s tem so se spremenile usode celotnih družin. Zgodi se, vendar ni potrebno, da se dogaja. Tudi v politiki je veliko primerov pamelizacije. Ko je želja po ugajanju močnejša od dejanske zaznave želja ljudi. Pojavijo se mojstri velikih strateških napak. Samo zaradi tega, ker so slabo ocenili nasprotno stran ali, še huje, ker so podcenjevali nasprotnika. Ali je res konkurenca našemu teranu tisti iz naslednje vasi čez mejo ali pa bi bilo bolje, če že govorimo v evropskem duhu, vse skupaj zliti v skupni sod in postaviti teran nasproti velikim vinom Evrope. Bi lahko potegnili več, imeli vsi od tega več, ali pa je bilo racionalno trošiti energijo in sredstva, ustvarjati slabo voljo za nekaj, kar je na koncu dalo rezultat, da smo tam, kjer smo začeli.
A ja, Capablanca je izgubil dvoboj, v katerem je bil favorit, in to predvsem zaradi dejstva, da nihče, najmanj pa on, ni pričakoval, da bi bil lahko poražen. Šah je še vedno kraljevska igra, ne igra za »ambiciozne kmete«. Zaradi tega ga je treba uvesti v šole, da se bodo mladiči učili razmišljati, in potem bo vsem bolje. Kasparov ima prav.
Danes govoriti o zvezdah je izjemno delikatna zadeva. Šahovska pozicija je bila vedno nekako oddaljena od navadnega človeka, ker je pač veljalo, da je šah za pametne ljudi in ne zgolj za tiste, ki so primerni za branje vremenske napovedi. Po dolgih letih trpljenja naroda ostane edino šah tisti, ki mu niti Cerkev niti partija nista uspela vzeti krone. Pa se pojavijo časi, ko je vse mogoče. Tudi to, da se s šahom začnejo ponašati ambiciozni in pogumni, ne zgolj pametni. Takšni, ki molijo lastno glavo v levja usta ob prvi priložnosti, ko pride cirkus v našo faro. Na ta način želijo svoje neumje pretvoriti v to, kar ni. Naj počnejo kar koli, ampak šah naj pustilo pri miru, ker je to kraljeva disciplina, ne zgolj disciplina za »kmete z ambicijami«. Šahovsko premišljevanje koristi marsikomu. Predvsem pa lahko veliko koristi iz tega potegne celotna družba. Pobuda Kasparova, da se šah uvrsti v šole in se z njim začnejo ukvarjati mladostniki v svojih najranejših letih, je mogoče ena najbolj revolucionarnih idej, kar smo jim priča v zadnjih letih ali desetletjih. Učiti mlade premišljevati je ena od funkcij včasih tudi po krivici očrnjenega izobraževalnega sistema. Očitajo mu, da daje prednost napenjanju mišic pred razmišljanjem. Neko kritično in analitično gledanje se konča pri ugotavljanju, kako visoko ali nizko nosi Pamela joške. Pa nas ta način analize, ki se ga mladiči naučijo, tepe na vseh ravneh. Znana je stena na gospodarski zbornici (ne vem, ali je še tam), ki jo nekateri imenujejo zid objokovanja. Na njej so bili napisani gospodarstveniki leta oziroma tisti liki in podjetja, ki so dobili nagrade za svoje gospodarske dosežke.
Gospodarstvo je tista dejavnost, ki poganja celotni sistem. Brez njega ni nič. Izpostaviti vrhunske gospodarstvenike je plemenito, oni naj bodo zgled drugim, kako se stvari počnejo. Težava tega zidu je zgolj v dejstvu, da imamo vrhunske gospodarstvenike, veliko njihovih podjetij pa je propadlo. In s tem so šli na cesto ljudje, s tem so se spremenile usode celotnih družin. Zgodi se, vendar ni potrebno, da se dogaja. Tudi v politiki je veliko primerov pamelizacije. Ko je želja po ugajanju močnejša od dejanske zaznave želja ljudi. Pojavijo se mojstri velikih strateških napak. Samo zaradi tega, ker so slabo ocenili nasprotno stran ali, še huje, ker so podcenjevali nasprotnika. Ali je res konkurenca našemu teranu tisti iz naslednje vasi čez mejo ali pa bi bilo bolje, če že govorimo v evropskem duhu, vse skupaj zliti v skupni sod in postaviti teran nasproti velikim vinom Evrope. Bi lahko potegnili več, imeli vsi od tega več, ali pa je bilo racionalno trošiti energijo in sredstva, ustvarjati slabo voljo za nekaj, kar je na koncu dalo rezultat, da smo tam, kjer smo začeli.
A ja, Capablanca je izgubil dvoboj, v katerem je bil favorit, in to predvsem zaradi dejstva, da nihče, najmanj pa on, ni pričakoval, da bi bil lahko poražen. Šah je še vedno kraljevska igra, ne igra za »ambiciozne kmete«. Zaradi tega ga je treba uvesti v šole, da se bodo mladiči učili razmišljati, in potem bo vsem bolje. Kasparov ima prav.
