NA KOŽO
Bojan Budja o arbitraži: Leto zatem
Odpri galerijo
Včeraj je minilo leto, kar smo prilepljeni na vsakovrstna sedala zrli v teve zaslone, iz katerih je predsednik mednarodnega arbitražnega sodišča Gilbert Guillaume razlagal sodbo petih arbitrov o poteku državne meje med Slovenijo in Hrvaško. Janezi smo večinsko odpirali flaše in nazdravljali pogumni odločitvi, ki nam je prisodila domala ves Piranski zaliv. Roko na srce, zanj je tudi šlo. Za Gorjance, Razkrižje, Belo krajino, Hotizo, Škodeline, Pince in kar je še spornega na kopenski mejni črti se je le malokdo zmenil. Glavno, da je Piranski zaliv slovenski. Da je zmaga naša. Da smo porazili Hrvate.
Nekako logično in spodobno bi bilo, da prvo obletnico tako zgodovinskega dogodka deželica pod Alpami primerno obeleži. Da znova v zrak odleti kak zamašek, da se ponovno sliši trk kozarcev z radgonsko, Isteničevo ali Sirkovo penino in da nam politiki z vznesenimi besedami obudijo spomin na veličastno arbitražno zmago. Pa nič od tega. Molk. Namesto veselja žalost, navdušenje je zamenjalo razočaranje. Ker je vse po starem. Ker se prav nič ni spremenilo. Še tisti, zavoljo katerih smo arbitražni razsodbi najbolj ploskali, so obupali. Natanko eno leto zatem bi ribiči arbitražno sodbo najraje izničili. »Boljši bi bil status quo, da bi lahko lovili kot leta poprej,« pravijo. Sedaj je obvezen del ribolova tudi odpiranje modrih kuvert s kaznimi, ki jim jih pošiljajo hrvaške oblasti. Kot papagajski protiukrep podobnemu slovenskemu početju.
Edino, kar se je v tem letu uresničilo, so besede hrvaškega vladnega predsednika Andreja Plenkovića, da lepa njihova arbitražne razsodbe ne bo spoštovala. S tem se je sprijaznila tudi EU, v imenu katere je naša eks vladna posadka z Mirom in Karlom na čelu še pred dvanajstimi meseci tako strumno napenjala mišice in grozila južnim sosedom. Svoje ljudstvo pa prepričevala, da so pravo, zakoni in Evropa na naši strani. Ter temu v dokaz domnevno oškodovanim obmejnim prebivalcem že nakazala stotisoče evrov za gradnjo nadomestnih domov po njihovi želji in izbiri. Vsaj nekaj, kajti po videnem in slišanem je to vse, kar smo in bomo Slovenci od arbitražne razsodbe dobili.
Edino, kar se je v tem letu uresničilo, je hrvaško vztrajanje, da arbitraže ne bo spoštovala.
Nekako logično in spodobno bi bilo, da prvo obletnico tako zgodovinskega dogodka deželica pod Alpami primerno obeleži. Da znova v zrak odleti kak zamašek, da se ponovno sliši trk kozarcev z radgonsko, Isteničevo ali Sirkovo penino in da nam politiki z vznesenimi besedami obudijo spomin na veličastno arbitražno zmago. Pa nič od tega. Molk. Namesto veselja žalost, navdušenje je zamenjalo razočaranje. Ker je vse po starem. Ker se prav nič ni spremenilo. Še tisti, zavoljo katerih smo arbitražni razsodbi najbolj ploskali, so obupali. Natanko eno leto zatem bi ribiči arbitražno sodbo najraje izničili. »Boljši bi bil status quo, da bi lahko lovili kot leta poprej,« pravijo. Sedaj je obvezen del ribolova tudi odpiranje modrih kuvert s kaznimi, ki jim jih pošiljajo hrvaške oblasti. Kot papagajski protiukrep podobnemu slovenskemu početju.
Edino, kar se je v tem letu uresničilo, so besede hrvaškega vladnega predsednika Andreja Plenkovića, da lepa njihova arbitražne razsodbe ne bo spoštovala. S tem se je sprijaznila tudi EU, v imenu katere je naša eks vladna posadka z Mirom in Karlom na čelu še pred dvanajstimi meseci tako strumno napenjala mišice in grozila južnim sosedom. Svoje ljudstvo pa prepričevala, da so pravo, zakoni in Evropa na naši strani. Ter temu v dokaz domnevno oškodovanim obmejnim prebivalcem že nakazala stotisoče evrov za gradnjo nadomestnih domov po njihovi želji in izbiri. Vsaj nekaj, kajti po videnem in slišanem je to vse, kar smo in bomo Slovenci od arbitražne razsodbe dobili.
