Kolumna Alje Fabjan: Beseda na k

Zavedam se, da že več kot leto dni v svojih kolumnah ne pišem o ničemer drugem kot o besedi na k. Saj vsi veste, katero mislim, kajne? Seveda, tale nič več novi virus. To, da je okupiral tele vrstice, me moti. Zares grozno pa je, da naseljuje prevelik del mojih misli. Naših misli. Verjetno ste opazili – kamor koli prideš, beseda pač teče o besedi na k. S frizerko teče debata o zoprnih maskah, na otroškem igrišču rečemo eno o cepljenju, za šankom se skregamo o tem, katere pogoje moramo danes izpolnjevati za prečkanje meje. Na kosilo ne povabimo tistega, ki bi ga želeli, ampak tistega, s katerim v tem tednu lahko sedimo za skupno mizo. Beseda na k že dobro leto usmerja celotna naša življenja, zato ni prav nič čudnega, da je toliko prisotna v naših mislih.

Vendar pa gre za začaran krog. Večji ko je prostor v naših mislih, ki ji ga namenjamo vsak dan, večji vpliv na naša življenja ima. In ena od razlag, zakaj ji namenjamo toliko pozornosti, se morda skriva v naši siceršnji preokupiranosti. Miselni in dejanski. V tem, da je v našem življenju vsega preveč. Kot lepo povzame Matt Haig v Zapisih o živčnem planetu: »Preveč potrošništva. Preveč dela. Preobremenjeno okolje. Preveč novic. Preveč informacij. Težava je v tem, da je naše življenje prenatrpano.« Naš fokus je v današnjem svetu nenehno razpršen. Stalno smo bombardirani z informacijami, z zaslonov v nas vsako sekundo kriči tisoč različnih zgodb. Vsak trenutek smo izpostavljeni neskončni vrsti izbire, kaj bomo oblekli, kaj bomo jedli, koga ljubili, v kaj verjeli. Naporno je. Morda celo tako zelo naporno, da našemu shizofrenemu umu osredotočenost le na eno temo ugaja. Naš fokus je zožen na virus, na tečno besedo na k. In medtem ko nam strah pred boleznijo ali smrtjo prinaša dodatno tesnobo, nam jo ta nova zoženost našega fokusa zmanjšuje.

Po svoje je prav luštno, da je dovolj ostajati informiran le o eni temi. Osvobajajoče. Sproščujoče. Zjutraj preberemo najnovejše koronske novice, se naučimo par novih prepovedi in se razveselimo, če so nam danes naši veliki očetje dodelili kakšno posebno ugodnost, kot na primer dovoljenje za sprehod po večerji. In to je to. Vse vemo. Dovolj smo informirani, da bomo preživeli dan in podučili par sodelavcev o tem, s katerim cepivom se je ta teden najbolje cepiti. Življenje je enostavno. Pogovor s komer koli na tem planetu lahko začnemo z dvema stavkoma: »Ste jo že imeli?« in »Se boste cepili?« Takoj vsi vemo, o čem bo tekla beseda naslednjo uro. Lahko se bomo strinjali, lahko se bomo skregali. A tema ostaja le ena. O kateri vsi vemo veliko, pravi strokovnjaki smo, saj ji vendar namenjamo velik del svoje pozornosti. Morda zato zadnje leto vemo malo manj o vseh preostalih področjih. O gospodarstvu, kulturi, zunanji politiki. O vsem, čemur bi bilo treba nameniti več kot petnajst minut pozornosti ob jutranji kavi. Ampak – saj se nikjer nič ne dogaja, kajne?

Beseda na k je za nas torej dopust. Od prenatrpanega sveta, prenatrpanih misli. Dopust pa močno potrebujemo. Tako zelo, da smo se zanj pripravljeni celo cepiti.