Alja Fabjan: Cena odraslosti

Sedem mesecev je minilo od začetka šolskega leta, srednješolci pa so v šolah preživeli mesec in pol. Lani so se zanje šole zaprle v sredini marca ter se do konca šolskega leta niso več odprle. Zato so srednješolci februarja organizirali miren protest, na katerem so, upoštevajoč ukrepe glede razdalje in mask, izrazili svojo željo, da bi se vrnili v šolske klopi. Pustimo ob strani absurdnost tega početja, saj jim šola v teh letih ne bi smela predstavljati obljubljene dežele, temveč nujno zlo, in se posvetimo posledicam. Mladi, ki želijo nazaj v šolo, so namreč prejeli kazni in pozive na sodišče. Ministrica za šolstvo pa je izjavila, da gre za mlade odrasle, ki razumejo in sprejemajo odgovornost za svoja dejanja, kar naj bi bil prvi korak v svet odraslosti. In za takšno izjavo ni prejela nobene kazni.

Kaznovanje mirnega izražanja nestrinjanja srednješolcev s svetom, v kakršnem so prisiljeni živeti, in z načinom, na katerega se oziroma se ne izobražujejo v zadnjem letu, ni le napačno sporočilo celotni družbi, je docela nizkotno in gnusno dejanje. Mnenje ministrice pa izraz tega, da ne razume ali, še huje, zanika bistvo mladih odraslih. Tistih, ki bi jih, že zaradi svojega dela, morala razumeti. In morda celo podpreti.

Kaj pa pravici do svobode zbiranja in izražanja, skozi kateri se uresničuje pravica do protesta? Kaj pa aktivno državljanstvo? Kaj pa demokracija? So ti pojmi ministrici kaj bolj jasni? Bi morali biti. Kot tudi to, da bi morali biti prvi koraki v svet odraslosti videti precej drugače od plačevanja kazni za svobodo, ki ti pripada.

Zdrav psihološki razvoj človeka vključuje fazo uporništva, za katero je značilno in primerno, da se realizira v srednješolskem obdobju. Če se zgodi kasneje ali pa se sploh ne zgodi, lahko pričakujemo zaplete. Značilnosti razvoja možganov v obdobju mladostništva vodijo k čustvenemu nihanju in impulzivnim odločitvam. Povečano sproščanje dopamina mladostnika usmerja k novim, vznemirljivim dogodkom ter iskanju ugodja. Da, vse to lahko privede do različnih oblik rizičnih vedenj, toda, spomnimo se, mladi so na protestih izrazili željo po kakovostnem izobraževanju.

Mladi so torej biološko najbolje opremljeni za to, da so uporniki, nosilci sprememb. In s tem napredka. Za boljšo prihodnost vseh nas je ključno, da mladi razmišljajo s svojo glavo. Morali bi ceniti tiste, ki to še zmorejo, večina je namreč že okužena z virusom svojih staršev, ki le kimajo. Ki ne naredijo popolnoma nič, medtem ko živijo v vedno strožjem zaporu. Ki porivajo glave vse globlje v pesek ter si lažejo, da verjamejo, da gre le še za ključnih štirinajst dni. Ki so žrtvovali svobodo za lažno varnost. Ki postajajo iz dneva v dan vse bolj apatični, tesnobni, zasvojeni, zadovoljni s tem, da ni še huje. Res še ni dovolj hudo zdaj, ko moramo pred tem, ko odpremo usta, da bi izrazili svoje mnenje, odpreti denarnico, da preverimo, če si to lahko privoščimo? Ter storiti enako pred prečkanjem meje. Odtenki svobode so pač dobili svoj cenik.

Zato, dragi srednješolci, hvala! Ker ste stali tam namesto nas. In prosim vas – postavite se kam še kdaj. Za vse nas. Predvsem pa zase.