NA EKS
Alania
Odpri galerijo
Pasijon FOTO: Ljubo Vukelič
Mimogrede sem pogledal na oglasno desko v hodniku mojega bloka in ostrmel: »Sem Alania, stara deset let. Če se vam kdaj zgodi, da ne morete peljati psa na sprehod, se lahko zanesete name. Vašega psa lahko sprehajam od 16. do 19. ure. Lahko tudi od 7. do 8. ure. LP Alania.«
Kako zanimivo bi bilo vstopiti v tvoje misli, ko si to prebral! Kaj ti je rojilo v glavi? Meni se je naslikala desetletnica iz družine v stiski. Videl sem njene starše, ki garajo za plačo, s katero ne morejo normalno preživeti. Zagledal sem družino v deželi, ki ima v drugem členu ustave zapisano, da je socialna država. Narisala se mi je deklica, ki mora pred šolo in po njej pri desetih letih služiti denar v deželi, ki uradno priznava, da več kot 50.000 njenih otrok živi v revščini.
V deželi, ki hkrati mimogrede skozi okno zmeče milijone evrov v projektih, vrednih več milijard. Seveda skozi okno v zasebne žepe trgovcev z orožjem, stricev z vplivom, svetovalcev, domačih in tujih kapitalistov ter drugih spretnežev, ki se potem šopirijo s članstvom v dobrodelnih organizacijah in vračajo družbi mikrodelce tistega, kar so si nagrabili v nečednih poslih.
Oni in tudi vsi mi, ki sprijaznjeno prenašamo legalizirane kraje gospodov v kravatah in gospa v elegantnih kostimih, smo dobili lekcijo od gospoda, ki je pred dnevi kot običajno vzel v roke časopis. Prebral je dva članka, o nakupu več kot 20 let starih izraelskih vojaških letal, vrednih 400 milijonov evrov, in o težko bolnih otrocih, ki potrebujejo draga zdravila, ki so za državo predraga.
Hrvat Saša Pavlić, oče dveh zdravih otrok, je vstal s svojega fotelja, izdelal 20-kilogramski leseni križ in se z njim peš podal na velikonočno odisejado, dolgo šest dni in 180 kilometrov. Ko je odšel z Reke, je vedel, kje je njegov cilj. Markov trg, kjer je tudi sedež hrvaške vlade.
Ni hodil zaman, sprijaznjenci so razumeli sporočilo in ga množično podprli, žal predvsem na družabnih omrežjih. Gospodje v kravatah in gospe v kostimih, ki so se jim morda nekaj dni tresle hlače zaradi hrvaškega Kristusa, ki bi lahko zanetil revolucijo, so bili zadovoljni, da ga je na Markovem trgu spremljalo le okoli sto ljudi.
Saša je bil sprva s solzami v očeh zagrenjen, ko je v televizijske kamere dejal, da si tisti, ki niso vstali iz domačih foteljev, ne zaslužijo boljšega življenja. A po predaji lesenega križa predsedniku vlade Andreju Plenkoviću, ki je seveda obljubil veliko, Saša pa si ni delal velikih utvar, so solze izginile.
Razbremenjen dvajsetih kilogramov križa se je zahvalil tistim, ki so ga spremljali na potu in pomagali dvigniti zavest o tem, kaj je v družbi pomembno. Opravil je svojo nalogo, prenesel je pomembno sporočilo in se umaknil iz javnosti. Vrnil se je k svoji družini.
Družina Alanie morda ne obstaja. Mogoče je, da Alania ni stara deset let in da ji sploh ni ime Alania. Možno je, da gre za kakšno prevaro. Mogoče je tudi, da želi neka deklica preprosto zaslužiti kakšen evro in da njena družina ni v veliki stiski. Prav tako je mogoče, da vse v oglasu drži.
Lahko da sem si naslikal desetletnico iz družine v stiski zaradi slabe vesti, ker sem se zasedel v fotelju. A to, da sem videl njene starše, ki garajo za plačo, s katero ne morejo normalno preživeti, ni iluzija. Takšne družine živijo med nami. Ne bi se smeli čuditi, če bomo slišali, da v deželi, ki uradno priznava, da več kot 50.000 otrok živi v revščini, obstajajo desetletniki, ki morajo služiti denar.
Prihodnja dva meseca bomo gledali in poslušali, kako nam bodo prijatelji trgovcev z orožjem, stricev z vplivom, svetovalcev, domačih in tujih kapitalistov ter drugih spretnežev slikali sladke obljube o deželi, ki mimogrede skozi okno v njihove žepe zmeče milijone evrov, ki spolzijo skozi projekte, vredne več milijard. Ko bomo v foteljih spremljali predvolilna soočenja, bodo te sladke besede morda zvenele celo prepričljivo. Ali pa si bomo dopovedovali, da so prepričljive, ker nam bo tako lažje.
Medtem boš morda tudi ti mimogrede pogledal na oglasno desko v hodniku svojega bloka in ostrmel. Zagledal boš oglas še katere Alanie, na katero se boš lahko zanesel, da bo opravila delo, za katero tebi zmanjkuje časa.
Takrat se spomni na gospoda, ki je vstal s svojega fotelja, izdelal 20-kilogramski leseni križ in se odpravil na velikonočno odisejado.
Kako zanimivo bi bilo vstopiti v tvoje misli, ko si to prebral! Kaj ti je rojilo v glavi? Meni se je naslikala desetletnica iz družine v stiski. Videl sem njene starše, ki garajo za plačo, s katero ne morejo normalno preživeti. Zagledal sem družino v deželi, ki ima v drugem členu ustave zapisano, da je socialna država. Narisala se mi je deklica, ki mora pred šolo in po njej pri desetih letih služiti denar v deželi, ki uradno priznava, da več kot 50.000 njenih otrok živi v revščini.
V deželi, ki hkrati mimogrede skozi okno zmeče milijone evrov v projektih, vrednih več milijard. Seveda skozi okno v zasebne žepe trgovcev z orožjem, stricev z vplivom, svetovalcev, domačih in tujih kapitalistov ter drugih spretnežev, ki se potem šopirijo s članstvom v dobrodelnih organizacijah in vračajo družbi mikrodelce tistega, kar so si nagrabili v nečednih poslih.
Oni in tudi vsi mi, ki sprijaznjeno prenašamo legalizirane kraje gospodov v kravatah in gospa v elegantnih kostimih, smo dobili lekcijo od gospoda, ki je pred dnevi kot običajno vzel v roke časopis. Prebral je dva članka, o nakupu več kot 20 let starih izraelskih vojaških letal, vrednih 400 milijonov evrov, in o težko bolnih otrocih, ki potrebujejo draga zdravila, ki so za državo predraga.
Hrvat Saša Pavlić, oče dveh zdravih otrok, je vstal s svojega fotelja, izdelal 20-kilogramski leseni križ in se z njim peš podal na velikonočno odisejado, dolgo šest dni in 180 kilometrov. Ko je odšel z Reke, je vedel, kje je njegov cilj. Markov trg, kjer je tudi sedež hrvaške vlade.
Pasijon FOTO: Ljubo Vukelič
Ni hodil zaman, sprijaznjenci so razumeli sporočilo in ga množično podprli, žal predvsem na družabnih omrežjih. Gospodje v kravatah in gospe v kostimih, ki so se jim morda nekaj dni tresle hlače zaradi hrvaškega Kristusa, ki bi lahko zanetil revolucijo, so bili zadovoljni, da ga je na Markovem trgu spremljalo le okoli sto ljudi.
Saša je bil sprva s solzami v očeh zagrenjen, ko je v televizijske kamere dejal, da si tisti, ki niso vstali iz domačih foteljev, ne zaslužijo boljšega življenja. A po predaji lesenega križa predsedniku vlade Andreju Plenkoviću, ki je seveda obljubil veliko, Saša pa si ni delal velikih utvar, so solze izginile.
Razbremenjen dvajsetih kilogramov križa se je zahvalil tistim, ki so ga spremljali na potu in pomagali dvigniti zavest o tem, kaj je v družbi pomembno. Opravil je svojo nalogo, prenesel je pomembno sporočilo in se umaknil iz javnosti. Vrnil se je k svoji družini.
Družina Alanie morda ne obstaja. Mogoče je, da Alania ni stara deset let in da ji sploh ni ime Alania. Možno je, da gre za kakšno prevaro. Mogoče je tudi, da želi neka deklica preprosto zaslužiti kakšen evro in da njena družina ni v veliki stiski. Prav tako je mogoče, da vse v oglasu drži.
Lahko da sem si naslikal desetletnico iz družine v stiski zaradi slabe vesti, ker sem se zasedel v fotelju. A to, da sem videl njene starše, ki garajo za plačo, s katero ne morejo normalno preživeti, ni iluzija. Takšne družine živijo med nami. Ne bi se smeli čuditi, če bomo slišali, da v deželi, ki uradno priznava, da več kot 50.000 otrok živi v revščini, obstajajo desetletniki, ki morajo služiti denar.
Sreča na vrvici FOTO: K. E.
Prihodnja dva meseca bomo gledali in poslušali, kako nam bodo prijatelji trgovcev z orožjem, stricev z vplivom, svetovalcev, domačih in tujih kapitalistov ter drugih spretnežev slikali sladke obljube o deželi, ki mimogrede skozi okno v njihove žepe zmeče milijone evrov, ki spolzijo skozi projekte, vredne več milijard. Ko bomo v foteljih spremljali predvolilna soočenja, bodo te sladke besede morda zvenele celo prepričljivo. Ali pa si bomo dopovedovali, da so prepričljive, ker nam bo tako lažje.
Medtem boš morda tudi ti mimogrede pogledal na oglasno desko v hodniku svojega bloka in ostrmel. Zagledal boš oglas še katere Alanie, na katero se boš lahko zanesel, da bo opravila delo, za katero tebi zmanjkuje časa.
Takrat se spomni na gospoda, ki je vstal s svojega fotelja, izdelal 20-kilogramski leseni križ in se odpravil na velikonočno odisejado.
