NA KOŽO
Ajde, miški mali, gremo!
Naj se spet vpelje obvezno služenje vojaškega roka.
Odpri galerijo
Domen Mal, novinar. FOTO: S. N.
Leta 1989 so me v JNA oblekli v dolg volnen plašč, ki smo mu kar izvirno rusko rekli šinjel, da sem bil videti kot partizan s Sutjeske, puško sem imel polavtomatsko, papovko na 10 nabojev, take so uporabljali dvajset let prej v Vietnamu, zložljiva vojaška lopata, ašovčič, je bila pa še iz druge svetovne vojne, od ameriške vojske. Ampak letnice so bile v jugoslovanski armadi zelo relativne, enkrat sem za suhi dnevni obrok (SDO) dobil piksno inčunov iz leta 1968 – po zaslugi cepljenja na začetku služenja sem vse prebavil brez driske.
Po drugi strani pa so me v treh mesecih obuke izurili v profi minerja, na zadnjem testu, s pravim orožjem, sem brez težav razminiral vse vrste granat, tudi za dotik najbolj občutljive protipehotne (no, takrat sem imel vseeno malo driske).
Zato ne morem razumeti, kako se naši poklicni vojaki po 18 mesecih vadbe v domovini in tujini niso sposobni premikati po bojišču niti za oceno zadostno. Pa verjamem, da fantje niso retardirani, če kje, je v vojski hierarhija jasna, krivda je zmeraj pri višjem činu, prek obrambnega ministra, v našem primeru ministrice, do maršala Pahorja – mogoče je bil pa on neposredno kriv za cvek Nata, ker na Počku ni bodril naših soldatov s kakšnim »Ajde, miški mali, gremo!«
Skratka, naši branitelji niso niti izvežbani niti primerno opremljeni, še škornji izgubljajo podplate – ko pomislim na svoje pešadinke, ki so mi služile desetletja, se mi kar milo stori – niti ustrezno plačani.
Ampak rešitev obstaja. Najprej naj odstopijo odgovorni – iluzorno bi bilo pričakovati, da se bo začelo pri maršalu, moralo bi se pri ministrici, pa se je pri načelniku generalštaba –, razpusti naj se poklicno vojsko in spet vpelje obvezno služenje vojaškega roka. Saj bi bilo dovolj šestmesečno: v tem času prava komanda iz vsakega pusija, kar naši sinovi, naj mi oprostijo, vsekakor so, naredi pokončnega mladega moža. Ker z drilom, kakršnega nas je bila deležna večina jnajevcev, verjamem, da na Počku ne bi popušili. Če drugega ne, že iz strahu, da bi fasali »pritvor« ali pa vsaj do konca služenja lupili krompir.
Po drugi strani pa so me v treh mesecih obuke izurili v profi minerja, na zadnjem testu, s pravim orožjem, sem brez težav razminiral vse vrste granat, tudi za dotik najbolj občutljive protipehotne (no, takrat sem imel vseeno malo driske).
Zato ne morem razumeti, kako se naši poklicni vojaki po 18 mesecih vadbe v domovini in tujini niso sposobni premikati po bojišču niti za oceno zadostno. Pa verjamem, da fantje niso retardirani, če kje, je v vojski hierarhija jasna, krivda je zmeraj pri višjem činu, prek obrambnega ministra, v našem primeru ministrice, do maršala Pahorja – mogoče je bil pa on neposredno kriv za cvek Nata, ker na Počku ni bodril naših soldatov s kakšnim »Ajde, miški mali, gremo!«
Hierarhija je jasna, krivda je zmeraj pri višjem činu, prek ministra do maršala Pahorja.
Skratka, naši branitelji niso niti izvežbani niti primerno opremljeni, še škornji izgubljajo podplate – ko pomislim na svoje pešadinke, ki so mi služile desetletja, se mi kar milo stori – niti ustrezno plačani.
Ampak rešitev obstaja. Najprej naj odstopijo odgovorni – iluzorno bi bilo pričakovati, da se bo začelo pri maršalu, moralo bi se pri ministrici, pa se je pri načelniku generalštaba –, razpusti naj se poklicno vojsko in spet vpelje obvezno služenje vojaškega roka. Saj bi bilo dovolj šestmesečno: v tem času prava komanda iz vsakega pusija, kar naši sinovi, naj mi oprostijo, vsekakor so, naredi pokončnega mladega moža. Ker z drilom, kakršnega nas je bila deležna večina jnajevcev, verjamem, da na Počku ne bi popušili. Če drugega ne, že iz strahu, da bi fasali »pritvor« ali pa vsaj do konca služenja lupili krompir.
