BULVAR

Kolumna Tomaža Miheliča: Zdaj si, zdaj te več ni

Objavljeno 17. marec 2019 09.50 | Posodobljeno 17. marec 2019 09.50 | Piše: Novice
Ključne besede: kolumna

Tragedija je za vedno ožigosala vsakdan mojih bližnjih in le naša angažiranost, da se aktivno vključimo v ozaveščanje družbe o fatalnih posledicah nevarne vožnje, lahko reši življenja.

Ko se zaveš, da je med čaščenjem in koncem življenja le trenutek. FOTO: Jure Eržen
Zadnje dneve me nenehno pretresajo novice o izgubah. Medtem ko se zelo dobra prijateljica bori za življenje svoje mame, je druga že pokopala ljubljenega očeta. Bil je eden izmed dveh žrtev brutalnega incidenta, ki se je zgodil na Dunajski cesti v Ljubljani. Alkoholiziran voznik se je po pričevanju njegovih bližnjih menda počutil kot v videoigrici in prevozil vse rdeče luči na poti v neznano, kjer je v trenutku uničil svet dveh družin.

64-letnega pokojnika sem spoznal nekaj dni pred to kruto in povsem nepotrebno morijo. Dosledno urejen gospod, poln ciljev, skrben dedek, ki je kupil tortico svoji vnučki, da je upihnila svojih pet svečk življenja, je sedel nasproti mene in mi pripovedoval o ljubezni do narave.

Zanimalo ga je moje delo in prisrčno mi je odsvetoval raziskovalno novinarstvo na področju politike in gospodarstva. Hitro se ti lahko kaj zgodi, mi je dobronamerno namignil ter se vidno oddahnil, ko sem mu povedal, da sem osredotočen na bolj vedre teme z družabnega področja. Njegove oči so se lesketale in z obraza je odseval nekakšen spokoj. Brez predsodkov je nadaljeval pogovor, in četudi je vedel, da sva iz povsem različnih okolij, ni bilo v njegovi prisotnosti zaslutiti nikakršnega odpora.

Da bo letos pridelal še več jabolk, brez škropiva, saj je sok potem bistveno bolj užiten, nas je navdihoval z ekološkim pristopom.
Predno se je podal proti domu, je vnukinjama in hčerki podaril obeske v podobi plišastih srčkov, da bodo imele ključ do njegovega srca varno shranjen. Simbolično, kakor da bi slutil, da se bliža njegovo slovo. Le kdo bi si upal pomisliti, da te bo smrt čakala na prehodu za pešce, pri zeleni luči, ob dnevu žena, v poznih večernih urah, ko ulice samevajo.

image
Ko se zaveš, da je med čaščenjem in koncem življenja le trenutek. FOTO: Jure Eržen


Ironija vsega je tudi v tem, da je gospod načrtno prečkal cestišče čez zebro, čeprav bi ponoči marsikdo brez pomisleka smuknil na drugo stran ne ozirajoč se na barvo semaforja. Vendar objestnost slovenskih šoferjev ne pozna meja in nobena kazen tega sveta jih ne bo odvrnila, da ne sedejo za volan pijani ali zadeti.

Tragedija je za vedno ožigosala vsakdan mojih bližnjih in le naša angažiranost, da se aktivno vključimo v ozaveščanje družbe o fatalnih posledicah nevarne vožnje, lahko reši življenja. Umiranje je sestavni del naravnega cikla in vsi se slej ali prej srečamo z izgubami, vendar je bolečina toliko večja, če nasilno ugasnemo bitje srca. Šele takrat, ko je prepozno, se trudimo doumeti, kako hipna je razlika med čaščenjem življenja, praznovanjem rojstnega dne in zapiranjem krste ter prižiganjem lučke spomina. Milan, naj ti bo lahka zemlja, objemi svojo mamo, ob kateri si želel za zmeraj zaspati, in poskrbi, da bodo jablane spet tako bogato obrodile.
Deli s prijatelji