Upa, da ne bo bedarij

LJUBLJANA – Slovensko čast je tudi v Lahtiju – kot že večkrat v sezoni – reševal Jernej Damjan, ki kot skupno štirinajsti ostaja naš najvišje uvrščeni smučarski skakalec v točkovanju za svetovni pokal. Z 11. mestom je v nedeljo vpisal svoj najboljši dosežek na tem finskem prizorišču, v katerem je ognjeni krst prestal leta 2004 s 40. mestom. »Lahti mi podobno kot Pjongčang nikoli ni ustrezal, to smo lahko videli tudi lani med nordijskim SP. A tokrat so bili vsi moji skoki zelo stanovitni, o težavah, ki sem jih imel tam po navadi, minuli konec tedna ni bilo ne duha ne sluha. Z uvrstitvijo, ki sem jo dosegel, sem zelo zadovoljen, tudi zaostanek – če odmislim tistega za Kamilom Stochom, ki je bil razred zase – ni bil velik,« je razmišljal 34-letni Ljubljančan, ki ga je od poljskega zmagovalca ločilo natanko 46 točk. Precej bližje je bil drugouvrščenemu Nemcu Markusu Eisenbichlerju, za katerim je zaostal za 17,8 točke. Zaradi dobrih skokov v Lahtiju se še bolj veseli norveške turneje Raw Air, ki se bo s kvalifikacijami jutri začela nad Oslom.

Samo da ne zaspi noga

»Moram reči, da že komaj čakam na začetek tega tekmovanja, na katerem naj bi bila logistika boljša kot lani, ko so si prireditelji privoščili tudi nekaj bedarij. Zdaj naj bi vse teklo bolj gladko, tako da bomo bolj spočiti prihajali na skakalnice (v Holmenkollnu, Lillehammerju, Trondheimu in Vikersundu), ki so mi načeloma vse po vrsti lepše od tiste v Lahtiju, na kateri pa sem se tokrat dobro počutil, zato se ne bom pritoževal,« je poudaril Damjan, ki je lani v seštevku vseh serij v surovem zraku zasedel 22. mesto. Visoke skupne uvrstitve se po njegovem na tej turneji ne da napovedovati. »To je kot kolajna na olimpijskih igrah. Edini, ki lahko resno računa na dosežek med najboljšo trojico, je Stoch, za preostale pa ne bi bilo smiselno, da bi si razbijali glave s tem, ker je preprosto preveč tekem, ki so povrhu na preveč različnih napravah,« je presodil ta čas najizkušenejši slovenski reprezentant, ki pred prihajajočimi preizkušnjami na severu Evrope upa predvsem, da ne bi imel takšnih težav, kakršne je imel, denimo, lani v Lillehammerju, kjer mu je zaradi dolgega čakanja na vrhu zaletišča zaspala noga in je nato skoraj padel. »Takšni skoki hočeš nočeš pustijo posledice in moram priznati, da mi po tistem zaradi slabih občutkov res ni bilo prijetno iti na letalnico v Vikersundu. Zato si želim, da bi bila tokratna turneja bolj umirjena in da bi na njej kazal svoje normalne skoke brez kakršnih koli težav. Če mi bo povrhu ustrezala tudi naprava, se zna razplesti čisto v redu. Lahko bi se celo zgodile še kakšne stopničke, kar bi bilo seveda še lepše,« je sklenil član ihanskega Sama.