IN MEMORIAM

Umrl pozabljen od vseh

Objavljeno 28. junij 2020 09.35 | Posodobljeno 28. junij 2020 09.35 | Piše: Danica Lovenjak

Vse življenje je hrepenel po lepem in ljubil vse, kar je lepo. Slavni lepotni kirurg Franc Planinšek je 29. aprila dopolnil 58 let, v petek, 19. maja, pa nas je mnogo prezgodaj zapustil.

Nikoli ne bom pozabila njegovih besed, ko sem odhajala iz njegovega stanovanja, še zdaj mi odzvanjajo v glavi: »To je moj zadnji intervju.« Res je bilo tako. Kot da je čutil čas slovesa. Morda je bil tudi zato tako iskren kot še nikoli in brez dlake na jeziku. Že takoj na začetku mi je zaupal najbridkejše spoznanje.
image
»To je moj zadnji intervju,« je dejal. Kot da je čutil čas slovesa.

»Vse, česar sem se v svojem življenju naučil na področju kirurgije, sem nesebično prenesel naprej na študente specializante. Tudi drugi bi morali to početi. Žal ni tako, vsi poskrbijo le zase in se privatizirajo. Na stara leta sem doživel hladen tuš, saj so vsi pozabili name. To pa je res boleče spoznanje mojega življenja. Da so tisti, ki sem jih učil, odšli brez pozdrava, brez hvala, brez vsega.«
image
Kot plastični kirurg je narisal nasmeh na obraz številnim Slovencem.

Ob njem je v zadnjem času poleg družine, sina Jakoba Franca in bivše žene Urše, ostala le peščica kolegov. Med njimi je tudi Tea Jedlovčnik. »Franc je bil pomemben človek v mojem življenju. Lahko bi rekla, da me je na neki način definiral. Bila sem ena njegovih prvih učenk. Vpeljal me je v svet estetike, čudaške mode in dobrih dišav. Čeprav je bil v resnici zelo preprost. Poseben, ampak preprost. Zadnja leta ga je zdelovala njegova avtoimunska bolezen in ga na koncu tudi popeljala v svetlobo. Nazadnje sva bila v kontaktu za rojstni dan in je bil razigran. Upam, da je našel svoj mir. Globoko sem mu hvaležna za vse znanje, malo drugačen vpogled in vsa čudaštva, ki sva si jih svojčas delila,« je ob Planinškovi smrti dejala Jedlovčnikova. Vedno temperamenten se je Franc rad pošalil, da je latino albino: »Znotraj sem latino, navzven pa albino.« Kakšen je bil v resnici?
 

Stanovanje kot ordinacija


Kirurški mojster je bil tak kot njegovo domovanje – na površini sterilen, za svojimi stenami pa je skrival neverjetno srčnost. Vedno ko sem ga obiskala v njegovem minimalističnem stanovanju v središču Ljubljane, sem imela občutek, kot da sem prišla v sterilno ordinacijo.

»Nemški arhitekti so stanovanje označili za sodobni samostan modernega asketa. Tako hladno je, da zmrazi tudi protestanta,« se je nasmejal med opisovanjem doma, ki si ga je podaril za abrahama. »Želel sem si biti najtoplejša stvar v svojem stanovanju.« Kljub moderni opremi ni pozabil na korenine – jedilno mizo je naredil iz kozolca, ki je bil na njegovi domačiji v Hudinji pri Celju. Starši so njegovo kritično oko opazili že zgodaj. »Nisem bil najboljši obiralec, saj sem obiral le najlepša jabolka. No, saj tudi to je čut za estetiko,« mi je zaupal v smehu.
image
Ponosen je bil na sina Jakoba Franca.

»V spomin na mamo in očeta imam v svoji sobi kapelico s križem, onadva sta vse življenje garala in nista imela ničesar od življenja. Žrtvovala sta svoje življenje, da sem lahko jaz študiral. Moja mama je bila preprosta kmečka žena in najbolj se je razveselila, ko sem dobil Prešernovo nagrado. Na ta dogodek je ponosno prišla z novo verižico, ki ji jo je kupil oče. Zdi se, kot da je bilo to pika na i v njenem življenju. Tako ponosna je bila. Mnogokrat se spomnim na to ... Kako stara kmečka ženska z zgaranimi rokami ponosno sedi med damami v prvi vrsti, in to zaradi sina. Nikoli ne moreš materi povrniti vse ljubezni, ki jo je ona tebi dala. Na svojega sina sem prav tako prenesel te vrednote in mu zapovedal, da mora vse življenje skrbeti za svojo mamo.« Dejal je še: »Lahko rečem, da Slovenci ne bi bili deležni takšne stopnje estetske kirurgije, če ne bi bilo mojih staršev.«
 

Kim Kardashian bo trpela


Specialist plastične in rekonstruktivne kirurgije je veljal za pravega deloholika. Opravljal je rekonstrukcije po težkih poškodbah, na področju lepotnih posegov pa je postavljal nove smernice. »Večkrat rečejo, da tisto, česar psihiater ne more pozdraviti v sto letih, lahko kirurg v eni uri, jaz pa bi dodal, da morata biti sreča in zadovoljstvo permanentna.«
image
»Vse, česar sem se v svojem življenju naučil na področju kirurgije, sem nesebično prenesel naprej na študente specializante. Tudi drugi bi morali to početi. Žal ni tako, vsi poskrbijo le zase in se privatizirajo,« je bil zagrenjen dr. Planinšek.

Njegova knjiga z naslovom Lepo: O lepoti, staranju in etstetski kirurgiji je prva slovenska knjiga o estetski kirurgiji. »Gube niso bile nikoli modne. Povem vam, da tudi nikoli ne bodo. Kakor viseča koža ali ohlapna zadnjica ne.« Med drugim je prisegal na botoks. »To je isto, kot da rečeš, jaz nočem imeti plomb, kar pomeni, da imaš črvive zobe in si zanemarjen. Botoks je nujno zlo.«

Ko sva se pogovarjala o tem, da danes ljudje hočejo biti podobni drugim – tipičen primer posnemanja je Kim Kardashian –, je brez zadržkov povedal: »Če si osel in te res zanima samo zaslužek, to pač sprejmeš. Umetnost estetske kirurgije je, da znaš reči tudi ne. Kim Kardashian je primer nečesa grdega, sicer ni grda zdaj, ampak jaz gledam vnaprej in vem, kakšna bo čez par let. Kar jaz vem, ona pa ne, očitno tudi njen kirurg ne, je to, da se bo njena rit povesila in bo trpela kot hudič.« V smehu mi je še zaupal: »Včasih je bilo zelo modno, da bi vse imele take oči, kot jih ima Melania Trump.
58
let je dopolnil 29. aprila.


Ko sem zdaj gledal Trumpa, se mi zdi, da ji je vse bolj podoben. Očitno imata istega kirurga. Trump oponaša ženo.« O najbolj znani Sevničanki je našel le lepe besede. »Melania je res lepa Slovenka. Jaz sem ponosen, da imamo tako lepo prvo damo.«
 

Nikoli se ne predaj


S svojim razmišljanjem je pogosto dregnil v osje gnezdo. V anale bo šel njegov odgovor, ko sem ga vprašala, ali drži stereotip, da če so kreme dražje, so boljše: »Pomembno je, da je dobra vlažilna krema, ekstremne cene krem pa so marketinški nateg in gre za razmetavanje z denarjem. Človek bi moral vedno, ko se umije, kožo še dodatno navlažiti, saj je s prho ali kopeljo poleg umazanije s sebe spral tudi zaščitne maščobe. Vse kreme, ki so dražje od 20 evrov, so slabe, ker zagotovo vsebujejo človeku škodljive snovi. Z 20 evri sem bil milosten, rekel bi, da so dovolj dobre kreme že za pet evrov.«
Na stara leta sem doživel hladen tuš, res boleče spoznanje mojega življenja.


Na zadnjem srečanju mi je izdal tudi, da sta mu hrvaška prijatelja v Istanbulu vsadila 1500 novih las. »Bolečine ne prenašam ravno najbolje, nečimrnost pa je prevelika, da bi rekel, da je ne bom.« Trdoživ je bil vse do zadnjega dneva. »Nikoli se ne smeš predati. Mene je foter vedno učil: 'Nikoli se ne predaj. Najprej zaključi, potem pa se lahko.' Ko sem študiral medicino, sem se vmes zamislil in si rekel: Na kateri faks pa sem jaz to šel?!' Rekel mi je: 'Najprej naredi, potem pa se boš lahko predal. Mi Planinškovi ne popuščamo!' To je kmečko pravilo: Ko zmagaš, se predaš.« Na žalost je bitka našega Michelangela končana, v slovenski estetski kirurgiji pa je za njim ostala velika luknja. Maestro Franc je bil eden in edini.
Ko sem zdaj gledal Trumpa, se mi je zdelo, da je vse bolj podoben ženi. Očitno imata istega kirurga.




Deli s prijatelji