Po 37 letih ga mečejo iz Slovenije

PIRAN – Javnost razburja primer mednarodno priznanega umetnika iraških korenin, ki ga želi država po 37 letih življenja v Sloveniji in več kot 10 poskusih, da bi si uredil status oziroma državljanstvo, izgnati. Še več, dvakrat so ga policisti aretirali in odpeljali v Center za tujce v Postojno.
»Kako naj se vrnem v Irak? Že od leta 1981 živim v Sloveniji, drugega doma nimam, tukaj imam dve hčeri. Zdaj imam šestmesečno odločbo za zadrževanje na ozemlju Slovenije do 9. maja, vsak prvi ponedeljek v mesecu se moram oglasiti na policiji, potem pa mi grozi izgon iz države,« razlaga 65-letni slikar Razzak Jubayer iz Pirana.



Jubayer je iz Iraka še v času Jugoslavije prišel v Beograd študirat. Po končanem študiju ga je pot zanesla v Slovenijo, približno osem let je bil v Ljubljani vodja likovne sekcije Škuc Form in mentor številnim nadobudnim umetnikom.
»V Ljubljani je moja umetnost zelo trpela, v Piranu pa sem dobil močne inspiracije,« pojasnjuje svoje razloge za selitev v Piran. Pirančani ga še kako poznajo, saj je v mestece pripeljal že veliko svojih umetniških prijateljev z različnih koncev sveta, v prostorih KS Piran so mu uredili atelje in mu v upravljanje zaupali galerijo v Apolonijevi palači. V tem času sta se mu z različnima partnericama rodili dve hčeri, zdaj 21-letna študentka ALU Nurlama Vidrih in Sintya Maja Milani, ki ima že 32 let in je znana oblikovalka nakita.



»Najmanj desetkrat sem zaprosil za državljanstvo, a so me vedno zavrnili, ker so mi manjkali dokumenti iz Iraka,« pojasnjuje in dodaja, da staršev nima več, ostali so le nečaki in nečakinje po bratih in sestrah. »Sploh si ne predstavljam, kaj bi izgon očeta pomenil zame. Z očetom sem vsak dan v stikih, vsak dan mi s svojimi nasveti in pogovori pomaga in je ključna oseba v mojem odraščanju. Svoje življenje si je skupaj z nami zgradil v Sloveniji, kjer živi že skoraj 40 let, in je pomemben član piranske skupnosti. Res si želim in upam, da se najde rešitev,« nam je zaupala Nurlama.
»Dokler sem imel s. p., dodaja, je bilo vse okej, potem pa mi kar naenkrat niso želeli več izdati odločbe za bivanje,« še dodaja. Umetniku, ki ima trgovinico na Tartinijevem trgu, so bivanje podaljševali na podlagi dela, ko se mu je nabralo nekaj dolgov davkariji, pa je bil prisiljen s. p. zapreti.



»Ker ni več izpolnjeval pogojev za pridobitev odločbe za začasno bivanje na podlagi dela, mu leta 2013 tega dokumenta niso več izdali. Po mojih podatkih je dolgove poravnal na način, da jim je prepustil svoje slike v vrednosti dolga,« pojasnjuje nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Jubayer se je na odločitve pritoževal do januarja 2015, ko mu je dovoljenje dokončno prenehalo. »To formalno pomeni, da od takrat v Sloveniji biva nezakonito,« dodaja Krivic.

Aretacija in Center za tujce

Potem je novembra 2016 sledil še večji šok: prišli so policisti, ga aretirali in odpeljali v postojnski Center za tujce. »Prideš v prostor, ki je mrzel, umazan, zaprejo te, nimaš stika z drugimi, ni dobro. Tam sem prvič ostal štiri dni. No, januarja 2017 so me znova zaprli za šest dni. Na prostost so mi pomagali v Pravno-informacijskem centru,« razlaga umetnik, čigar 70 slik trenutno krasi hotel Tartini.



»Gospod je bil prepeljan v Center za tujce, ker ni več izpolnjeval pogojev za prebivanje na ozemlju Slovenije, ni imel veljavnega osebnega dokumenta – potnega lista matične države, vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje,« pojasnjuje tiskovna predstavnica GPU Vesna Drole.
»To, da policisti tujca, ki je brez urejenih papirjev, vzamejo v postopek, ni nič spornega,« meni Krivic, gre za običajen postopek. Posebnost je ta, razlaga, da so to naredili človeku, ki je tukaj več kot 35 let, ki je uveljavljen in priznan umetnik.
»Škandalozno je, da ta država s svojimi aparati postopa tako birokratsko,« meni nekdanji ustavni sodnik, ki je prepričan, da je bila tudi namestitev v Postojni popolnoma nepotrebna, saj ima urejene bivalne razmere. Opozarja tudi, da je policija sama s seboj v nasprotju, saj je Pirančan uradno v postopku izgona, hkrati pa ugotavljajo, da njega ni mogoče izgnati, ker v Iraku divja vojna. Gre za sistemski problem, na katerega opozarjam že vsaj dve leti, je ogorčen Krivic.



Evropsko sodišče je pred časom izdalo sodbo, ki so jo dolžne izvajati vse države članice in pravi, da če je država nekoga tolerirala več let brez urejenega statusa, potem mu ne sme kršiti pravice do zasebnega življenja, ki si ga je ustvaril v neki državi. »Države članice so v takšnih primerih dolžne takšnim ljudem legalizirati bivanje, kakor vejo in znajo, tudi če domača zakonodaja to prepoveduje. Gre za temeljno človekovo pravico do zasebnega življenja,« opozarja Krivic. To namreč določa 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Jubayer je imel medtem, ko živi brez ustreznih papirjev, dve mednarodni razstavi, a se ju ni mogel udeležiti. »Tri stvari so, ki jih ne maram, in sicer vere, politike in nacije. Mislim, da so te tri stvari vzrok vsem težavam na svetu,« je prepričan sogovornik, ki srčno upa, da bo naravni zakon premagal državnega, birokratskega.