Ne spomnim se, kdo sem

Te dni je moj mož dobil vabilo, da se mora zglasiti na oddelku za javni red na upravni enoti kot priča. In kot vzoren državljan je seveda to storil, poklical na upravno enoto, se dogovoril za uro, povedal svoje in odšel. Se je pa domov vrnil malce začuden, saj kot mu je povedala uradnica, se na takšne ali drugačne uradne pozive odzove manj kot 10 odstotkov državljanov. Nad tem podatkom pravzaprav niti nisem bila preveč začudena. Zakaj pa bi ljudje spoštovali kakršna koli pravila, če se ne glede na to, ali kaj naredijo prav ali narobe, ne zgodi nič. Niti se jim kdo ne zahvali, ker spoštujejo pravila, niti nimajo nobenih posledic, če se takšnih ali drugačnih pravil ne držijo. In pravila je bolje kršiti kot spoštovati, mar ne? Zgovoren je primer, ko te dni mediji na dolgo in široko poročajo, kdo vse se in kdo se ne odzove na vabilo še ene komisije državnega zbora, ki proučuje sume pranja denarja v dveh največjih slovenskih bankah. No, lahko smo slišali, da se nekdanji gradbeni baron slovenskega gradbeništva Ivan Zidar, ki je to isto panogo skupaj s pajdaši gradbeniki povsem uničil, na vabilo kot priča ni odzval, in zdaj se mediji sprašujejo, ali ga bo v državni zbor privedla policija ali ne. Res zanimivo, kot vem iz lastnih izkušenj, navadnega (ne privilegiranega ali tistega na položajih, kot očitno je tudi Zidar) državljana policija takoj privede, če se ne odzove na takšen ali drugačen uradni poziv. In tako se mi zdi tudi prav, saj vsaj malce kulture in spoštovanja pa moramo imeti do državnih institucij, sicer te nimajo nobenega smisla in so bolj kot ne namenjene same sebi. Državo kot tako pa lahko zapremo ali, bolje, pošljemo v stečaj. A kaj se bo zgodilo z dotičnim gospodom? Razprave, no, tiste neuradne, kot jih lahko slišimo, so nemalokrat same sebi namen, eni so za to, da bi moral na zaslišanje v DZ, drugi ga spet branijo, naj že pustijo starega gospoda pri miru … In tako v krog.


No, morda res nima smisla, da se tega zaslišanja udeleži, če se potem kot številni pred njim ne bi ničesar spomnil. Res smešno, kaj smešno, komično je, ko smo lahko skoraj vsak večer kot TV-nadaljevanko v poročilih poslušali odgovore že zaslišanih: tega se pa ne spomnim, res ne vem, sploh se ne spomnim, težko se spomnim, brez veze, ne razumem, kaj želite … Med številnimi podobnimi odgovori je manjkal morda le še: Ne spomnim se, kdo sem! Le kako so bili lahko vsi ti dotični gospodje v banki na vodilnih in vodstvenih mestih, če se kakšno leto ali še manj po tem, ko so s tega mesta odšli, ničesar ne spomnijo, niti tega, da so tam bili, kaj šele, da so nekaj delali. In to vse za hudičevo visoke, skoraj milijonske zneske, ob katerih se navadnemu državljanu lahko celo zvrti v glavi. Le kako pri nas kadrujemo ljudi na najvišja mesta v javnih in državnih podjetjih in institucijah, je vsekakor zanimivo vprašanje. Še bolj zanimivo je, kako se večina teh ljudi zaveda le svojih pravic in tega, kar jim pripada, odgovornosti in dolžnosti, ki k temu spadajo, pa ne. Še manj se čutijo odgovorni za to, da so kar koli naredili narobe, četudi podatki in dejansko stanje podjetja, v tem primeru banke NLB, kažejo drugače. Oni so vse delali prav, krava je pa crknila ali kaj? Da povem drugače, medtem ko so oni vodili največjo slovensko banko v državni lasti, je banka pridelala tako visok dolg, da ga še najmanj tri generacije Slovencev ne bodo zmogle poplačati. In ne glede na to, da to isto banko državljani rešujemo že zadnjih 20 let ali kaj? No, saj grem nemalokrat že sama sebi na vrh živcev, ko v svojih kolumnah, ne glede na to, o čem pišem, vedno znova pridem do zaključka, da bi ljudje imeli vse, ničesar pa ne bi za to storili, še manj bi bili za svoja dejanja odgovorni. In tako kot pri vseh bančnih pričevalcih pred komisijo državnega zbora gre tudi pri Zidarju za zelo neodgovornega človeka. No, morda se pa tudi on ne spomni, kdo je, in zato tudi za nič, kar je narobe storil v svojem življenju, pač ne more biti odgovoren.
Tako kot številni drugi!