REVŠČINA

Lačen Jakov spi med podganami

Jakov Fekonja živi pod tujo streho, strah ga je zime. S pičlo socialno podporo v hiši brez elektrike.
Fotografija: Jakov Fekonja je sam sebi največja opora. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ
Odpri galerijo
Jakov Fekonja je sam sebi največja opora. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ

Na sončni vzpetini ob cesti, ki se s kočevskega polja izpod Lovskega vrha dviguje proti Koprivniku, je med stoletna sadna debla ujeta razpotegnjena vas Onek. Nekoč je bila kočevarska, po vojni pa proletarska, z več ducati duš in čebljanjem otrok, ki so žulili klopi v podružnični šoli. Danes pa je ena tistih, kjer je prebivalcev le še za vzorec. In med njimi jih nekaj živi v precej težkih razmerah.

Trdo življenje

Kruh sta družinam rezali predvsem govedoreja in kmetijska dejavnost, nekaj moških je denar služilo s težaškim delom v gozdu. Ni bilo lahko, najtežje je bilo pri tistih, kjer je prezgodaj šel k stvarniku eden od staršev. »Prikrajšani smo bili očetove ljubezni, tako da je vsa skrb za pet otrok padla na krhka mamina pleča. Borila se je po svoje tudi z delom v hlevu. Že nekaj let nimam nikogar, vsi so umrli. 64 križev nosim, a po videzu … Presodite, koliko bi mi jih naložili,« nas skrušenega glasu, ki ga izdaja, na klopi na robu vasi pred večstanovanjsko hišo, ki je vsej prej kot to, pričaka ohromeli in bolni Jakov Fekonja.

Razpadajoče pohištvo. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ
Razpadajoče pohištvo. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ

Kaže na nekdanjo stavbo učenosti lučaj stran, pred katero že nekaj let iz pozabe na družabnem snidenju spomine trga nekdanja oneška mularija, danes ponosni babice in dedki. »Dokler je bil še živ edini brat, sem bil sostanovalec z njegovo družino v stanovanju v tej stavbi. Pred desetimi leti je umrl, zato sem spokal šila in kopita in zavetje našel pri sotrpinu Zlatku Kolariču, ki je bil prav tako samotar kot jaz. Do januarja letos sva delila njegove sobane, od takrat sem sam, saj je ponj v pričakovanju abrahama prišla Matilda,« se mu na obrazu zareže bolečina. In se malce potolaži, saj naj ga po zapuščinski razpravi dediči umrlega ne bi napodili ven. »V tej veliki hiši, v treh stanovanjih, smo trije samski. Ena gospa je že nekaj časa v bolnišnici, desno od mene je še en starejši gospod. Zlatkovi starši so bili lastniki vzhodnega dela stavbe, s staro kritino in načetim ostrešjem ter dimnikom, ki se je v notranjosti upognil in ni za uporabo,« Jakov pokaže na črn, razpokan strop nad štedilnikom in sledi potokov vode ob deževju, ki se zlivajo tudi v druge prostore. Zatohlost zaudarja še posebno v sončnih dnevih. Že nekaj zim sta z rajnim kuhala, kolikor sta pač lahko, in sicer tako, da sta pred hišo zakurila ogenj in se tako tudi grela.

»Zlatko je skrbel za drva, jaz sem mu bolj malo pomagal, saj me je bolezen pošteno zdelala. Pljuča, srce, pritisk, sladkor in ne vem kaj še. Vse me je napadlo. Ničesar ne zmorem. Še ponoči se težko obračam v postelji, bodisi zaradi neznosnih bolečin ali mraza, saj notranjih prostorov nisva mogla ogrevati. Ko je nekajkrat zakuril stari štedilnik, je udaril dim in bi se lahko zadušila. Raje sva bila na mrzlem, kot da bi naju pokončal ogljikov monoksid,« sta sklenila.

Brezdomec v podrtiji

Jakov pravi, da je eden od redkih kočevskih brezdomcev v stanovanju, ki je to zgolj na papirju, saj poleg starih postelj, omar, pohištva, oken in vrat že dolgo nima elektrike. Prijatelj je ni plačeval in so jo pred leti odklopili. Okoli tristo ali štiristo evrov bi moral primakniti, da bi mu znova gorela luč, a tega ne zmore. Pravzaprav ne ve, ali bi jo sploh hoteli priključiti, saj ni lastnik, dediči pa za to bržkone nimajo interesa. Poleti se brez elektrike nekako da, pozimi, ko gre spat s kurami, pa je res hudo, umiva se z mrzlo vodo. Čas mu krajša starejši tranzistor na baterije, mobitel pa polni pri sosedi Cilki Komat, ki mu na pomoč priskoči tudi s hrano. Pred dnevi so mu pripeljali štedilnik na plin. Upa, da bo znal ravnati z njim, vsaj pri kuhi, menda se bo lahko na njega tudi ogrel in pregnal podgane, ki lomastijo po hiši.

Nevaren strop. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ
Nevaren strop. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ
Živi iz dneva v dan

»Moj življenjepis? Trpljenje, kaj čem vam drugega povedati. Dva razreda osemletke sem naredil v oneški šoli, tri v Kočevju, od petega naprej nisem več hodil v šolo. Bili so pač časi, ko ti tega ni bilo treba, v številni družini pa je bilo samoumevno, da se moške roke čim prej lotijo dela. Petnajst let sem pleskal v dveh kočevskih podjetjih, potem nisem več hodil v službo. Čudna družba me je speljala na svoj tir, svoje je dodal tudi alkohol. V letih, ko bi moral uživati sadove minulega dela, sem samotni starček s socialno podporo, ki ne zadostuje za komunalne in druge položnice. Dejali so mi, naj grem v kakšno stanovanje, tudi v občinsko, a s čim naj plačam stroške, bolj pa, kdo me bo takega vzel za najemnika,« se vpraša. Nekaj hrane dobi na Rdečem križu, konzerve in kruh mu včasih iz Kočevja pripelje sosed, težje pa koga dobi za prevoz k zdravniku. »Samo da preživim to zimo in seveda korono, ki se je čuvam … Spomladi bo že boljše, če ne drugega, bo topleje,« je Jakov sam sebi največja opora.

Jakov Fekonja pred razpadajočo hišo, kjer gostuje kot njen najemnik. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ
Jakov Fekonja pred razpadajočo hišo, kjer gostuje kot njen najemnik. FOTO: MILAN GLAVONJIĆ


Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas