REKLI SO JI, DA JE UMRLA

Hčerko Karolino išče že 42 let

Objavljeno 14. februar 2020 09.31 | Posodobljeno 14. februar 2020 09.32 | Piše: Tomica Šuljić

Danica Lutar Mandić je leta 1977 izgubila otroka po porodu. Ne verjame, da je mrtev, saj ni dobila mrliškega lista.

Prepričana je, da je njena Karolina živa. FOTO: Igor Mali
Po našem razkritju trgovine z novorojenčki v tedanji Jugoslaviji so se bralke odprle in nam zaupale svoje travmatične izkušnje z izgubo otroka po porodu; okoliščine krute izgube pa so številne navdajale z dvomi, da novorojenček v resnici ni preminil: kot se je izkazalo, jih vsaj nekaj ni umrlo, ampak so bili prodani.

Nekatere mame so dvomile vse življenje, zdaj pa so si – opogumljene s primeri združenih mater in otrok – upale to izreči javno. »Meni vest pravi, da je otrok živ, in mu ne morem nikoli sveče prižgati. Ne vem pa, kje je, kako je …« pripoveduje 63-letna Danica Lutar Mandić iz Kasaz pri Petrovčah, ki je poročena drugič. Z drugim partnerjem ima dva otroka, s prvim je prav tako rodila dvakrat. Prvič je brez zapletov in s carskim rezom rodila pri 18 letih. Dve leti pozneje je bila znova noseča, prihajajoči punčki je hotela dati ime Karolina.

Nič modra v obraz

image
Danica Lutar Mandić tiho trpi. FOTO: Igor Mali
S partnerjem je Danica živela v okolici Gornje Radgone, za porod jeseni leta 1977 si je izbrala mariborsko porodnišnico: »Prvič sem rodila v Mariboru in sem mislila, da bo tudi drugič vse v redu. Ne vem, kaj se je zgodilo.« Po porodu naj bi ji medicinska sestra povedala, da se je otroku trikrat ovila popkovina okoli vratu in da je umrl: »Prinesla mi je Karolino za nekaj sekund, da sem jo videla: imela je lep, normalen obraz, nič moder; nato jo je popokala in odnesla, nisem je več videla.«
63 let je stara Danica.

Danica pravi, da še danes sliši odmev zdravnikovega glasu v ušesih, ki ji pravi: »Gospa, ne jočite, vi ste še zdrava pa boste lahko imela otroke.« To so bile menda edine besede, ki so ji bile namenjene v uteho; drugič je zdravnika zaznala, ko je prišel »mimogrede mimo moje postelje in rekel: 'Gospa gre jutri tako ali tako domov,' nič ni komentiral«. Pove pa še, da so ji pozneje razkrili, da naj bi bila Karolina dva tedna mrtva že v njenem trebuhu: »To se mi zdi nemogoče.« Kaj je torej vzrok domnevne Karolinine smrti, Danica nikoli ni nedvomno izvedela.

Zaplet naj bi bil še s pogrebom: »Sestra je povedala, da bodo otroka pokopali, pa sem rekla, da je treba počakati moža.« S prvim možem se že nista najbolje razumela, zato je želela, da odločitev sprejmeta skupaj: »Oni pa so rekli, da dajejo take otroke drugim v krsto.« Sogovornico smo poprosili tudi za medicinsko dokumentacijo, odgovora nismo slišali prvič: »Čujte, nič nimam, nobenega mrliškega lista. Pozneje so mi rekli, da bodo poslali, ampak na svoj naslov nisem dobila nič, pa smo imeli redno pošto vsak dan.«

Depresija in negotovost

image
Je novorojenka umrla v trebuhu, po porodu ali sploh ne?
FOTO: Guliver/getty Images
Danica je bila po izgubi otroka v šoku: »Mislila sem da se mi bo zmešalo. Padla sem v depresijo. Dneve in noči sem jokala, mama me je tolažila, da se je že tako zgodilo, kot se je moralo. Kako pa se je zgodilo, tega ne vem.« Ta negotovost je ostala v njej: »Ko sem rojevala naslednja dva, sem nenehno imela Karolino pred očmi. To me je žrlo, to me najeda 42 let.« Sin večkrat reče, da bi rad objel sestrico: »Pa mu pravim, da ne vem, ali je Karolina mrtva ali kje živi. Tudi njega spremlja misel, da bo mogoče nekoč srečal sestro. Ampak težko je najti otroka … vrag ve, kam so šli otroci,« de Danica z žalostjo in jezo obenem v glasu in očeh, iz katerih zatem priteče solza.
Tudi sina spremlja misel, da bo mogoče nekoč srečal sestro.

Zdaj je že babica, z možem živita skromno, po stanovanju so vidni predmeti vnukov. »Če ne bi imela otrok, bi me še bolj žrlo,« potihem prizna srečo v nesreči; živeti je bilo treba naprej, upati prav tako: »Ali se bo kdaj razkrilo? Upanje nikoli ne umre oziroma umre zadnje,« deli Danica še eno spoznanje, rojeno v samoti in bolečini materine duše. Kje je 42-letna Karolina, najbolj na svetu še vedno zanima njeno mamo: »Včasih omenim možu, pa on nič ni kriv, zakaj bi njega obremenjevala? Potem raje molčim in nosim to v sebi.« Že vnaprej se zahvaljuje dobrosrčnim ljudem, ki bi ji morda lahko pomagali vzpostaviti stik s Karolino: »Če bi se otrok našel, bi menda tri dni jokala od veselja.« V njej pa z gotovostjo počiva še eno spoznanje: »Vem, da nekje živi: in ko bom umrla in ko bo ona umrla, vsaj takrat bova nekje skupaj.«




Deli s prijatelji