OKRUTEN UMOR

FOTO: Dejanov morilec v Bosni, oče na sinovem grobu

Zaradi brezbrižnosti policije je umor 22-letnega Milića na današnji dan leta 1997 raziskal njegov oče. Stane Almir Huskić je po begu iz države dobil bosansko državljanstvo.
Fotografija: Na sinovem grobu Foto: Vojko Zakrajšek
Odpri galerijo
Na sinovem grobu Foto: Vojko Zakrajšek

LJUBLJANA – Umor Dejana Milića se je zgodil 8. novembra 1997. Zahrbtno spletko je zrežiral žrtvin prijatelj, 23-letni Almir Huskić. Okoliščine zločina, ob katerem so se zgrozili tudi vsega vajeni preiskovalci, nikoli niso bile povsem pojasnjene, kajti med preiskovalnim postopkom so se dogajale neverjetne napake in površnosti.

Zahrbten napad

Dejan Milić
Dejan Milić
Huskić je pod pretvezo zvabil prijatelja Dejana na Vrhniko. Ko sta prispela tja, je v Dejanovo vozilo prisedel mladoletni Huskićev znanec G. M., ki je vedel za morilski naklep. Pozneje se je zagovarjal, da se je Huskića bal, zato Dejana ni opozoril na pretečo nevarnost. V opuščenem kamnolomu Staje pri Vrhniki, kjer naj bi se zgodil zločin, je Huskić od zadaj z nožem napadel Dejana in mu zadal najmanj 42 vbodov. Nato sta Huskić in G. M. avto s truplom odpeljala na Vrhniko, ga parkirala pred domom starejših občanov, pri znancu M. Z. sta se umila, pri njem shranila avtomobilske ključe in se s taksijem odpeljala v Ljubljano.
Naslednji dan sta se vrnila na Vrhniko, pri M. Z. vzela ključe in avto s truplom odpeljala na skrito gozdno pot med Vrhniko in Logatcem. Tam sta pustila vozilo, nazaj pa ju je peljala skrivnostna ženska, za katero se še danes ne ve, kdo je bila.
Dejanovi starši so že naslednji dan prijavili sumljivo sinovo izginotje, stekla je preiskava, a prvo, in to pravo sled, je našel Dejanov oče Stane. Ker mu je sin prejšnji dan povedal, da gre na Vrhniko s Huskićem, se je oče najprej pogovoril z Almirjem. Ta mu je natvezil zgodbo o neznancu, ki naj bi povabil Dejana na srečanje v Grosuplje. Poskušal je zabrisati sled in preusmeriti iskanje v napačno smer. Med pogovorom pa se je zagovoril in omenil dve imeni, G. M. in M. Z. z Vrhnike.
Almir Huskić
Almir Huskić

Po teh zbranih podatkih je Stane Milić dobesedno prisilil policijo, da so na pogovor privedli Huskića, ki je Dejana zadnji videl živega. Toda zaradi neverjetne brezbrižnosti in površnosti je zaslišanje izzvenelo kot tragična farsa; zaradi nerazumljivih reakcij dveh kriminalistov, ki sta v trenutku, ko je Huskić dejanje že skoraj priznal, zaslišanje enostavno zaključila, Huskića pa so spustili na prostost, je okruten umor Dejana Milića do danes ostal le delno raziskan, storilec pa je še vedno na prostosti. Kajti dan po zaslišanju so v prtljažniku pri Vrhniki našli Dejanovo truplo, a je bilo že prepozno; Huskić se je umaknil v tujino in za njim so lahko le razpisali policijsko iskanje, pozneje pa tudi mednarodno tiralico, ki še vedno velja.

Očetova preiskava

Dan potem, ko so Huskića spustili, je namreč Dejanov oče na Vrhniki poiskal M. Z., ta mu je povedal, kje stanuje G. M., in zgodba se je začela odvijati. Milić, ki je o vsem obveščal policijo, se je z G. M. pogovarjal prej, preden so do mladoletnika prišli kriminalisti. Preiskovalcem je pojasnil vse podrobnosti zločina in jih peljal na kraj, kjer je bilo vozilo s truplom. Mladoletnikovo priznanje je prišlo le en dan prepozno, policija pa se je zadovoljila s tem, da so našli truplo, da so izvedeli, kdo je morilec, ter približno določili motiv – koristoljubje.

Vse morebitne nove okoliščine, ki bi narekovale dodatna preiskovalna dejanja, so pustili za čas, ko bi prijeli Almirja Huskića. A po dolgih letih je primer že pozabljen, za policijo že davno zaključen, morilec pa je na prostosti na znanem naslovu v Bosni, v rojstni deželi svojih staršev.

Policijska površnost

Krvava zgodba je precej zapletena, mnoga dejstva pa močno zamegljena; ni popolnoma razčiščeno, kako in kje je bil Milić res umorjen, kakor tudi niso razjasnjene vloge še nekaterih oseb, vpletenih v dogajanje. Predvsem bode v oči neverjetna površnost oziroma nezainteresiranost kriminalistov, ki so se tako rekoč branili Huskićevega priznanja o umoru. Zaradi vseh napak, namernih ali nenamernih površnosti v postopkih pri obravnavi Dejanovega umora, najbolj trpi družina Milić. Kljub občasno
Stane Milić kaže Dejanov večkrat prebodeni jopič. Foto: Vojko Zakrajšek
Stane Milić kaže Dejanov večkrat prebodeni jopič. Foto: Vojko Zakrajšek
velikim besedam o skrbi za žrtve nikomur ni mar, kako mati, oče in sestra preživljajo dolga leta žalovanja, ob tem, da še vedno ne vedo, zakaj je moral Dejan umreti. Ubijajoča je predvsem brezbrižnost pristojnih organov, ki se vedno znova poskušajo izvleči s tolažilnimi besedami, pa naj gre za pravosodje ali varuha človekovih pravic; od policije tako in tako ni nobenega odgovora, saj, kot pravijo, so vse predali v roke tožilstvu …

Čudi se tudi bosanski tožilec

Medtem ko se je sodstvo zadovoljilo z razpisom mednarodne tiralice, se je Dejanova družina ves čas borila za prijetje storilca. Aprila 2006 so celo dosegli, da so Huskića v Bosni končno aretirali. Naše pravosodje je zahtevalo njegovo izročitev, v Bosno je romala vsa potrebna dokumentacija, Huskić pa je na odločitev čakal v izročitvenem priporu v Sarajevu. Da bi se rešil, je sprožil postopek za pridobitev azila. Prošnja je bila zavrnjena, sledila je Huskićeva pritožba, ki je bila znova zavrnjena. Njegov odvetnik je sprožil upravni spor, v katerem je dokazoval, da ga v Sloveniji preganjajo zaradi nacionalnosti, da so ga neutemeljeno obtožili umora in podobno. Navedel je, da je bil umorjeni Srb, njega pa naj bi preganjali, ker je Musliman. Pomemben je podatek, da je bil Huskić rojen v Sloveniji in je imel slovensko državljanstvo. In šele po aretaciji so odkrili, da je po zločinu devet let živel v Bosni s ponarejenimi dokumenti.


Ko smo takrat poizvedovali pri bosanskih organih, so s sarajevskega sodišča odgovorili, da so nesporno ugotovili, da je Huskić slovenski državljan in da ga čaka izročitev Sloveniji. Sodišče v Sarajevu ni našlo niti enega dokaza, da je v Huskićevih navedbah vsaj zrno resnice; januarja 2007 je bila prošnja za azil dokončno zavrnjena, pri čemer je bilo posebej poudarjeno, da gre za slovenskega državljana. S tem so odpadli razlogi za zavlačevanje Huskićeve izročitve Sloveniji. »Nesporno smo ugotovili, da Almir Huskić ni državljan Bosne in Hercegovine,« so zapisali v zavrnitvenem sklepu, »in ni z ničimer dokazal, da ga v Sloveniji preganjajo zaradi njegove verske in nacionalne pripadnosti, sicer pa je znano, da Slovenija spoštuje človekove pravice, kar je bil tudi pogoj za sprejem te države v Evropsko unijo ...«

Ko se bi morala zgoditi Huskićeva izročitev Sloveniji, pa se je pojavil nov moment. Le nekaj dni zatem so Huskića z odločbo pristojnih organov (tako piše v dokumentih) naknadno vpisali v državljansko knjigo. Pristojni organ, ki je vodil azilni postopek, si
Na sinovem grobu Foto: Vojko Zakrajšek
Na sinovem grobu Foto: Vojko Zakrajšek
je umil roke, češ, sklep o državljanstvu je sprejel neki drug organ, na kar oni nimajo vpliva. Ob tej novici je bil zelo presenečen celo okrožni tožilec Selih Memić v Doboju. Izjavil je, da se je zgrozil, ko se je iz dokumentacije seznanil s krvavo zgodbo. »Tudi mi se čudimo, zakaj osumljenca niso izročili Sloveniji in so mu namesto tega podelili državljanstvo.« Lahko le dodamo, da se marsikdo čudi takšnemu postopku. Od tedaj se v primeru umora Dejana Milića ni nič premaknilo. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas