VIOLINIST

Virtuoz, ki Čajkovskega igra na Kitty

Objavljeno 02. september 2018 12.38 | Posodobljeno 02. september 2018 12.38 | Piše: Dejan Vodovnik
Pred nedavnim se je vrnil z mednarodnega tekmovanja evrovizijskih mladih glasbenikov v Edinburgu, kjer je osvojil drugo mesto.
Prostora za nalepke z nastopov je na violinskem kovčku Nikole Pajanovića še precej. FOTO: IGOR MALI
Nikola Pajanović je 18-letni violinist, študent violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani in gimnazijskega programa na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Letos je maturiral, do 16. leta pa je zbral že 12 najvišjih nagrad na državni in mednarodni ravni. Nedavno se je vrnil z mednarodnega tekmovanja evrovizijskih mladih glasbenikov v Edinburgu, kjer je osvojil drugo mesto. To tekmovanje poteka od leta 1982 in velja za eno najpomembnejših mednarodnih tekmovanj v klasični glasbi.

image
Tekmovanja so predvsem za prepoznavnost, njegov cilj pa je postati vrhunski solist. FOTO: IGOR MALI

Namenjeno je najboljšim mladim glasbenikom, starim od 12 do 21 let. Nikola je dosežka vsekakor vesel in je hvaležen za promocijo, ki jo je dobil s tem nastopom – prenos iz dvorane Usher, najpomembnejšega edinburškega koncertnega prizorišča, si je namreč ogledalo več kot dva milijona televizijskih gledalcev. V čast mu je, da je zastopal Slovenijo.

Začniva z novo nalepko na violinski škatli. Ni jih malo in še veliko prostora je.
Ja, res je. Imam novo nalepko na violinski škatli. Prilepim jih od tam, kjer nastopam ali tekmujem. Tudi moja najboljša prijateljica Sara Čano, čelistka, mi prinese kakšno. Nedavno mi je podarila malce provokativno, z obiska Rusije (na nalepki sta srp in kladivo; op. a.). Najnovejša in še najbolj čista pa je s tekmovanja na Škotskem.

Kako ste se počutili na evrovizijskem odru?
Niti ne tako dobro. Še posebno ne v prvem, polfinalnem večeru, ko smo igrali v ne prav prijetni dvorani. Dvoran namreč ne maram, ker se mi zdi, da v njih ni velike možnosti za komunikacijo z občinstvom. V finalu, v večji dvorani in z odličnim dirigentom, pa je bilo vse drugače. Moj občutek in vse drugo tudi. Super je bilo.

No, evrovizijski oder, na katerem ste odigrali 3. stavek iz Koncerta za violino in orkester P. I. Čajkovskega, je nekaj povsem drugačnega kot evrovizijski oder, na katerem se odvija Eurosong.
Vzporednice med tema obema odroma je zelo težko potegniti. Na Eurosongu se dogaja nekaj povsem drugega kot na evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov.

Pa ste si kdaj ogledali zabavni Eurosong?
Sem, ko sem bil mlajši.

Druga nagrada iz Edinburga ni od muh. Vendar vseeno, zdi se mi, da imate manjši pomislek.
Dosežka sem vsekakor vesel, hvaležen sem za promocijo, ki mi jo je prinesel nastop, prav tako mi je v čast, ker sem zastopal Slovenijo, ki mi je dala vse, kar imam in sem doslej dosegel. Pa tudi nekaj klicev sem že imel na ta račun. Sicer pa so v mojem glasbenem svetu veliko pomembnejša specializirana tekmovanja.

Kot je na primer tekmovanje mladih violinistov Yehudija Menuhina v Ženevi, ki ste se ga udeležili v začetku leta?
Morda; s tega prestižnega tekmovanja mladih violinistov v Ženevi je na violinskem kovčku še ena nalepka. Prišel sem do polfinala in sem zelo ponosen, izbrali pa so, vsaj tako se mi zdi, tiste udeležence, ki so imeli za sabo bolj slovita imena. Upam, da me ne bo kdo narobe razumel, vendar ostaja dejstvo, da so taka violinska tekmovanja neprimerno bolj »zdrava« kot evrovizijska srečanja, ki pa so, ponavljam, zelo pomembna, vendar, se mi zdi, bolj z marketinškega vidika in možnosti za tkanje novih stikov.

Menedžerja imate?
Ne. Za zdaj vse nastope in podobno, kar spada poleg, urejajo moj profesor Gorjan Košuta in moja dva donatorja (ne želita biti imenovana; op. a.).

Zakaj prav violina?
Moja mama je violinistka, moj oče je operni pevec. Moj dedek, Vladimir Maunagić, ki je bil direktor sarajevske filharmonije in opere, je tudi igral violino. Veliko ljudi me vpraša, tako kot ste me vi. Ne vem. Zdi se, da najbrž tudi zato, ker jo je mami vedno igrala in me je pritegnil ton. Nato so najbrž odkrili moj talent in zdaj sva z violino eno.

Kaj pa šport? Nogomet?
Sem popolni antitalent za šport. Poskušam pa najti čas za fitnes.

Kako je zdaj videti vaš dan; dan enega največjih talentov za violino pri nas?
Vsak dan moram čim več vaditi. Tudi do sedem ur. Pred tekmovanji še več. Po zajtrku vadim, potem imam odmor do kosila, pa spet vadim … No, zdaj, ko si znam malo bolje organizirati čas, se najde čas za druženje s prijatelji.
Dedka ni poznal, saj je umrl, preden se je Nikola rodil. Vladimir Maunagić, ravno tako priznani violinist in direktor sarajevske filharmonije in opere, je družino s Slovenijo povezal že v 50. letih, ko je študiral pri slovitem profesorju Leonu Pfeiferju. Njegova hči Dragana se je v Ljubljano preselila v času vojne v Bosni in Hercegovini: »Prišla je z violino in majhnim kovčkom. S tem je ustvarila vse, kar imamo,« pravi Nikola. Oče Juraj Pajanović, ki je zdaj pevec v ljubljanski Operi, se ji je pridružil pozneje; leta 1996 sta dobila sina Stefana, ki je pianist, štiri leta pozneje še Nikolo.


Ko sva že pri vadbi. Če se dobro spomnim, ste ob priložnosti omenil razliko med Azijci in »drugimi«, kar se odraža v podoživljanju glasbe. Kaj je na tem?
Zlasti kitajski violinisti trenirajo dan in noč. Toliko vadijo, da niti ne zapustijo sob, kjer vadijo, ne podoživljajo narave, ne začutijo nobenega zunanjega dejavnika, ki bi vplival na njihovo interpretacijo. Zaradi tega so kot stroji, roboti. Drugi violinisti se razlikujejo od njih prav po tem delčku, ki se na koncu pokaže kot glasba, muzika. Skratka, azijski glasbeniki so bolj obremenjeni z vadenjem, manj pa z občutenjem glasbe. Pravi umetnik pa potrebuje nekaj zunanjega. Glasba je zato, da jo čutimo, da v njej uživamo, in ne, da se na njej – dela.

Brat je pianist?
Brat Stefan je pianist. Dober. Sva že nastopala skupaj, ko sva imela več časa, zdaj malo manj. Je skoraj štiri leta starejši.

Vrniva se k violini. Na čigavo violino igrate.
Hm, moja violina … Človek, ki jo je naredil, je nemški srčni kirurg Philipp Bonhoeffer. Poleg medicine je njegova strast glasba, veselje pa je našel v izdelovanju violin, godal. Skupaj z izdelovalcem violin Stefanom Petrom Greinerjem (čigar violino ima tudi Nikolov profesor Košuta; op. a.) sta se lotila izdelovanja godal in violin. Tista, ki je iz delavnice srčnega kirurga prišla v moje roke, ima zaporedno številko 3. Kot vem, jih je doslej izdelal kakih petnajst. No, tudi čela izdeluje …

Menda ima violina tudi ime?
Da, res je. Ime ji je Kitty.
je zaporedna številka violine, na katero igra Nikola in jo je izdelal nemški srčni kirurg Philipp Bonhoeffer.


Zakaj?
Izdelovalcu se je na nekem delčku nekaj zalomilo, nastala je majhna zareza, ki jo je Phillipp popravil z lesnim kitom. In tako pač igram na Kitty.

Tudi vaša najboljša prijateljica, čelistka Sara Čano, s katero sta že zmagala na enem od tekmovanj v Piranu, igra na čelo, ki ga je izdelal Philipp Bonhoeffer?
Da, tako je.

O profesorju Gorjanu Košuti imate odlično mnenje …
Drži. On je profesor, kakršnega zagotovo nikoli več ne bom imel. Skrbi zame. Mi je kot violinski oče. Res veliko sem se naučil od njega, moja mama, s katero sem vadil dobrih petnajst let, je vse le pospešila. Deveto leto sva skupaj, kar je že malo predolgo. Naučil me je večino, kar znam, zdaj je čas, da grem v tujino. Želim postati vrhunski solist. Zaradi tega bi se želel učiti pri enem od slavnih profesorjev. Z udeležbo na tekmovanjih si želim ustvariti predvsem prepoznavnost, ki mi bo pomagala do mojega cilja.

Je to morda priznana profesorica, nemška violinistka Antje Weithaas?
K njej me je vleklo, vendar je nisem nikoli slišal poučevati, zaradi česar sem malce v dvomih. Nedavno sem bil na seminarju v Izraelu, pri Vadimu Gluzmanu, enem najbolj znanih svetovnih violinistov in odličnem profesorju. Povabil me je v Združene države Amerike. Možnosti so odprte. Časa za razmislek je še nekaj.
Že večkrat v vrhu

Na mednarodnem tekmovanju Najboljši evrovizijski mladi glasbenik, ki poteka od leta 1982, je Slovenija že večkrat segla po najvišjih mestih. Flavtistka Eva Nina Kozmus je leta 2010 zmagala, pianist Urban Stanič je bil leta 2014 drugi, violončelistka Karmen Pečar 2002. tretja.


Letos potovanj in nastopov ni manjkalo.
Bil sem na Sardiniji, v Izraelu, Velenju, na Škotskem. Vmes se je zgodila še matura. Nastopov do konca leta je še kar nekaj. Pa še 3. stavek Paganinijevega violinskega koncerta moram naštudirati.
Deli s prijatelji