Robert v blodnjah umoril očeta štirih otrok
Robert Robavs je slišal glasove, ki jih ni bilo. Paranoidna shizofrenija kriva za umor Aleša Dovča.
Odpri galerijo
Sodbo bodo izrekli v sredo, zagotovo ga bodo poslali na psihiatrijo. FOTO: MARKO FEIST
Eden od sosedov družin Robavs in Dovč se spominja poletnega popoldneva, ko sta kramljala z Robertom Robavsom, v spomin pa so se mu vtisnile njegove besede. »Rekel je, da bo vse pobil. Mislil je na sosede, ne vem pa, na katere. Prepričan sem bil, da se heca, a izkazalo se je, da se ni.« In nekaj dni pozneje se je res zgodil zločin.
Družini dveh stožiških sester, ki živita v stanovanjskem dvojčku, imata popolnoma različne pripovedi o tem, kako sta popolnoma sprti shajali v zadnjih nekaj desetletjih. Prvi za vse slabo krivijo druge, ti pa njih. Potem se je 23. avgusta lani zgodila še tragedija: sin ene od sester, 48-letni Robert Robavs, je ob Savi v Stožicah umoril sina druge in očeta štirih otrok, 48-letnega Aleša Dovča. Večkrat ga je ustrelil s pištolo.
Na procesu pred velikim kazenskim senatom okrožne sodnice Milene Turuk so na prejšnji obravnavi nastopili nekateri člani družine Dovč, na zadnji pa Robavsova mati Frančiška in njegov brat Janez.
Dovčevi so razlagali, da je spor nastal z materjo obtoženega, ki se je neupravičeno počutila izigrana zaradi neke dediščine. Aleševa žena Petra je dejala, da z Robavsovimi niso komunicirali ali imeli stikov, naj bi pa imeli z njimi nemalo težav, največ ravno z Robertom: »Žagal je našo ograjo in izrekal grožnje. S sekiro je sekal naša drevesa. Z nožem je hodil po našem vrtu in govoril, da nas bo sedem pobil.«
Robavsovi pa imajo na odnose sprtih družin popolnoma drugačen pogled. Frančiška in Janez sta govorila o nenehnem nadlegovanju Dovčevih, postavljanju ovir na cesti, ki vodi do njihovega dvorišča. Razlagala sta o tem, kako naj bi Dovčevi pretepali Robertovega očeta ter dedka. Celo neki poskus posilstva sta omenjala, ko naj bi sestrin mož poskusil posiliti Frančiško. Ta je sicer odločna: »Dovčevi so težki tipi. Vse samo zastonj in k sebi. Oni so žleht, mi pa smo dobričine.«
Robert Robavs ni obtožen umora, psihiater dr. Gorazd V. Mrevlje je namreč ocenil, da je bil v času krvavega dogodka neprišteven. Torej ga lahko doleti do največ pet let prisilnega bivanja na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo. In tega, da bo že relativno kmalu zunaj in zagotovo znova njihov sosed, naj bi se Dovčevi nepopisno bali. »Kaj bo z drugimi člani družine Dovč? Več kot deset nas je še. Glasovi mu bodo rekli, ta od njih me hoče ubiti, oni me hoče. Spet bo moril!« je opozorila žena umorjenega.
Mati storilca pa trdi: »Robi je dobričina in zlati fant. Nič ni kriv, krivi so oni, ker so mu grozili, da bo umorjen.« Nekaj dni pred dogodkom naj bi namreč Robert šel mimo hiše Dovčevih in slišal glasove, da ga bodo ubili. Brat Janez pravi, da je bil zaradi tega prestrašen, komajda kaj je jedel ali spal. Na karton je napisal, naj se Dovčevi opravičijo za vse slabo, kar so storili v zadnjih 40 letih. In potem se je zgodil umor. Robert se je s kolesom pripeljal domov in mu povedal: »Z Alešem sva se skregala ob Savi. Aleš je ubit!«
Tožilstvo proti Robavsu ni vložilo obtožbe, po kateri bi mu pretilo od 15 do 30 let zapora, ampak predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Izvedenec za psihiatrijo je v mnenju zapisal: »Zaradi nanašalne in preganjalne blodnjavosti s psihotičnim prepričanjem je prišlo do popolne prekinitve stika z realnostjo, zato ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja.«
In pri tem je vztrajal tudi na glavni obravnavi. »Zbolel je za eno najhujših duševnih motenj, če ne celo najhujšo. Gre za psihotičnega bolnika.« Diagnoza paranoidna shizofrenija naj bi mu bila postavljena prepozno, zato ni ozdravljiv. Shizoidna osebnostna struktura se je razvila v bolezen predvsem zaradi zgodnjega in rednega uživanja marihuane. »Pri njem je ukinjen stik z realnostjo. Dogodke okrog sebe si razlaga po svoje. Taki ljudje živijo v svojem svetu in v svoji resnici,« pravi Mrevlje.
Slišal je denimo glasove Dovčevih najemnikov: »To je ta ta suh, ki ga bodo ubili.« Slišal pa je torej tudi glasove z dvorišča Dovčevih, da ga bodo ubili. A čeprav teh glasov v resnici ni bilo, je bil prepričan, da bodo pokončali njega, če tega prej ne bo storil on. Ni pa tega storil iz nizkotnih nagibov, odločitev je bila v psihotičnem doživljanju,« meni psihiater. Bolnik je za tarčo izbral Aleša.
Tožilstvo je prepričano, da je šlo za umor, Robavsov odvetnik Aleš Paulin pa vztraja, da kvečjemu za uboj. In psihiater mu je dal prav, da dejanje ni bilo storjeno iz nizkotnih nagibov. »To je naredil iz bolezenskega prepričanja, da je ogrožen.«
»Oni so žleht, mi pa dobričine«
Družini dveh stožiških sester, ki živita v stanovanjskem dvojčku, imata popolnoma različne pripovedi o tem, kako sta popolnoma sprti shajali v zadnjih nekaj desetletjih. Prvi za vse slabo krivijo druge, ti pa njih. Potem se je 23. avgusta lani zgodila še tragedija: sin ene od sester, 48-letni Robert Robavs, je ob Savi v Stožicah umoril sina druge in očeta štirih otrok, 48-letnega Aleša Dovča. Večkrat ga je ustrelil s pištolo.
Ob sprehajalni poti je ustrelil bratranca. FOTO: MARKO FEIST
Na procesu pred velikim kazenskim senatom okrožne sodnice Milene Turuk so na prejšnji obravnavi nastopili nekateri člani družine Dovč, na zadnji pa Robavsova mati Frančiška in njegov brat Janez.
Dovčevi so razlagali, da je spor nastal z materjo obtoženega, ki se je neupravičeno počutila izigrana zaradi neke dediščine. Aleševa žena Petra je dejala, da z Robavsovimi niso komunicirali ali imeli stikov, naj bi pa imeli z njimi nemalo težav, največ ravno z Robertom: »Žagal je našo ograjo in izrekal grožnje. S sekiro je sekal naša drevesa. Z nožem je hodil po našem vrtu in govoril, da nas bo sedem pobil.«
Dovčevi in Robavsovi bodo še naprej morali živeti kot najbližji sosedje. FOTO: MARKO FEIST
Robavsovi pa imajo na odnose sprtih družin popolnoma drugačen pogled. Frančiška in Janez sta govorila o nenehnem nadlegovanju Dovčevih, postavljanju ovir na cesti, ki vodi do njihovega dvorišča. Razlagala sta o tem, kako naj bi Dovčevi pretepali Robertovega očeta ter dedka. Celo neki poskus posilstva sta omenjala, ko naj bi sestrin mož poskusil posiliti Frančiško. Ta je sicer odločna: »Dovčevi so težki tipi. Vse samo zastonj in k sebi. Oni so žleht, mi pa smo dobričine.«
Je bil Aleš Dovč res edina tarča psihičnega bolnika Roberta Robavsa? Takoj po umoru je namreč ta znova napolnil pištolo. Dovčevi se torej bojijo, kaj se bo zgodilo, ko se bo vrnil domov. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v ustanovi sme namreč trajati najdlje pet let. Psihiater meni, da ima Robavs neozdravljivo bolezen, do katere pa je nekritičen in je prepričan, da je zdrav. Zato meni, da bo tudi po izteku petletnega roka moral ostati v varovanem oddelku. Za nadaljnjo nastanitev bolnika v ustreznih ustanovah pa obstaja podlaga v zakonu o duševnem zdravju.
Robert Robavs ni obtožen umora, psihiater dr. Gorazd V. Mrevlje je namreč ocenil, da je bil v času krvavega dogodka neprišteven. Torej ga lahko doleti do največ pet let prisilnega bivanja na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo. In tega, da bo že relativno kmalu zunaj in zagotovo znova njihov sosed, naj bi se Dovčevi nepopisno bali. »Kaj bo z drugimi člani družine Dovč? Več kot deset nas je še. Glasovi mu bodo rekli, ta od njih me hoče ubiti, oni me hoče. Spet bo moril!« je opozorila žena umorjenega.
Mati storilca pa trdi: »Robi je dobričina in zlati fant. Nič ni kriv, krivi so oni, ker so mu grozili, da bo umorjen.« Nekaj dni pred dogodkom naj bi namreč Robert šel mimo hiše Dovčevih in slišal glasove, da ga bodo ubili. Brat Janez pravi, da je bil zaradi tega prestrašen, komajda kaj je jedel ali spal. Na karton je napisal, naj se Dovčevi opravičijo za vse slabo, kar so storili v zadnjih 40 letih. In potem se je zgodil umor. Robert se je s kolesom pripeljal domov in mu povedal: »Z Alešem sva se skregala ob Savi. Aleš je ubit!«
To je ta ta suh, ki ga bodo ubili
Tožilstvo proti Robavsu ni vložilo obtožbe, po kateri bi mu pretilo od 15 do 30 let zapora, ampak predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Izvedenec za psihiatrijo je v mnenju zapisal: »Zaradi nanašalne in preganjalne blodnjavosti s psihotičnim prepričanjem je prišlo do popolne prekinitve stika z realnostjo, zato ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja.«
Na karton je napisal, naj se Dovčevi opravičijo za vse slabo, kar so storili v zadnjih 40 letih.
In pri tem je vztrajal tudi na glavni obravnavi. »Zbolel je za eno najhujših duševnih motenj, če ne celo najhujšo. Gre za psihotičnega bolnika.« Diagnoza paranoidna shizofrenija naj bi mu bila postavljena prepozno, zato ni ozdravljiv. Shizoidna osebnostna struktura se je razvila v bolezen predvsem zaradi zgodnjega in rednega uživanja marihuane. »Pri njem je ukinjen stik z realnostjo. Dogodke okrog sebe si razlaga po svoje. Taki ljudje živijo v svojem svetu in v svoji resnici,« pravi Mrevlje.
Slišal je denimo glasove Dovčevih najemnikov: »To je ta ta suh, ki ga bodo ubili.« Slišal pa je torej tudi glasove z dvorišča Dovčevih, da ga bodo ubili. A čeprav teh glasov v resnici ni bilo, je bil prepričan, da bodo pokončali njega, če tega prej ne bo storil on. Ni pa tega storil iz nizkotnih nagibov, odločitev je bila v psihotičnem doživljanju,« meni psihiater. Bolnik je za tarčo izbral Aleša.
Z Alešem sva se skregala ob Savi. Aleš je ubit!
Tožilstvo je prepričano, da je šlo za umor, Robavsov odvetnik Aleš Paulin pa vztraja, da kvečjemu za uboj. In psihiater mu je dal prav, da dejanje ni bilo storjeno iz nizkotnih nagibov. »To je naredil iz bolezenskega prepričanja, da je ogrožen.«
