ZDENKA BARBARA BAN FISCHINGER

Levji par ima zdaj talno gretje

Objavljeno 20. april 2019 17.47 | Posodobljeno 20. april 2019 17.47 | Piše: Primož Hieng

Ljubezen do živali direktorica. Živalskega vrta Ljubljana, ki po petnajstih letih odhaja v pokoj, občuti še iz otroških let.

Zdenka Barbara Ban Fischinger je od leta 2004 direktorica Živalskega vrta Ljubljana. FOTOgrafiji: ZOO LJUBLJANA
Zdenka Barbara Ban Fischinger je od leta 2004 direktorica Živalskega vrta Ljubljana. Po 15 letih dela in izjemnih rezultatih, ki jih občutijo tako živali in zaposleni kot obiskovalci, se poslavlja od vrta, saj odhaja v pokoj. Tik pred tem korakom je v začetku marca z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem predala v uporabo novo bivališče za leve, ki sta ga naselila desetletni azijski lev Maksimus in enajstletna levinja Čaja.

Kje ste delali pred prihodom v ljubljanski ZOO?
Po izobrazbi sem magistrica ekonomije. Vodenje živalskega vrta je tretji del moje poklicne poti, ki je bila zelo raznolika. Najprej sem delala v raziskovalnih institucijah, potem sem se v drugem delu preselila v gospodarstvo, vrsto let sem bila tudi v Mercatorju, in sicer na finančnem področju. Moj otrok je projekt Pika kartice. Nato sem stopila še v tretji del kariere in prišla v živalski vrt.

image
Po 15 letih dela se poslavlja od sodelavcev in živali.
Kaj je botrovalo odločitvi, da ste se prijavili za direktorico?

To je zanimiva zgodba. Leta 2004, na 1. april, sem brala časnik Delo. Zagledala sem oglas, s katerim so v MOL iskali direktorja živalskega vrta. Prej je bilo v javnosti in medijih precej pisanja o ljubljanskem živalskem vrtu. Žal je bilo veliko težav. Ko sem prebrala oglas, sem najprej podvomila, ker je bil 1. april. Spraševala sem se, ali je to resnični oglas ali gre za potegavščino. Zato sem počakala do 2. aprila in poklicala na navedeno številko. Ker sem ugotovila, da je bil oglas resničen, sem začela razmišljati. Tudi zaradi ljubezni do živali, ki je ostala še iz otroških let. Prav tako kot ljubezen do potovanj. Kamor koli smo šli z družino, smo obiskovali tudi živalske vrtove. Ugotovila sem, da gre vsem tem vrtovom dobro, zato sem se začela spraševati, kaj je narobe z ljubljanskim, da ima tako velike težave. Sprejela sem izziv in se vprašala, ali lahko to zadevo tudi pri nas spravimo na pravi tir. In tako je minilo 15 let mojega dela v ljubljanskem živalskem vrtu.

V kakšnem stanju ste prevzeli ljubljanski ZOO?
Pred 15 leti se je ZOO Ljubljana znašel v globoki krizi: konflikti med zaposlenimi so se prenesli še v javno obračunavanje, na podlagi katerega je bilo porušeno zaupanje javnosti v strokovnost in transparentnost poslovanja, posledice pa so bile zmanjševanje obiska in vse večje finančne težave. Kot rešitev se je omenjala tudi privatizacija ali celo zaprtje. Zato smo morali na začetku sprejeti strategijo postopnega reševanja nakopičenih problemov. Na prvo mesto sem postavila medsebojne odnose. Brez dobrih odnosov ter brez strokovne in predane ekipe ne more biti ustreznega poslovnega uspeha. Znova smo začeli ustvarjati zaupanje javnosti v našo strokovnost in našo transparentnost. Obiskovalci so se začeli vračati, vsako leto jih je bilo več. To je izboljšalo finančni položaj in nam omogočilo, da smo tudi v vrtu začeli spreminjati stvari na bolje. Uvajali smo novosti, podvojili smo število obiskovalcev, lahko smo zaposlovali nove strokovne kadre. V 15 letih smo prenovili tako rekoč vse ograde.

Vstopnina je verjetno najpomembnejši del prihodkov živalskega vrta.
Z vstopnino preživimo, tako da lahko strokovno delamo, oskrbimo vse naše živali, da nam ni treba prositi miloščine ali kupovati manjvredne hrane za živali. Naše živali so optimalno oskrbljene. Ker moramo hrano kupovati prek javnih razpisov, dobijo prvovrstno. Tudi naš strokovni kader je izjemno dobro usposobljen. Vstopnina pa v nobenem živalskem vrtu ne more prinesti toliko denarja, da bi z njim poleg rednega poslovanja pokrivali še nove investicije. Tudi v največjih vrtovih tega ne zmorejo. Vedno so naložbe tiste, zaradi katerih morajo živalski vrtovi pridobivati dodatna sredstva. To velja tudi za ljubljanskega. Nekaj prispevajo sponzorji, vendar so to objektivno majhna sredstva. Svoj delež prispeva naša ustanoviteljica in lastnica, Mestna občina Ljubljana, kot je bilo tudi pri izgradnji velike ograde za leve.

1200 kvadratnih metrov meri nova ograda za leve.

Država ljubljanskega živalskega vrta ne sofinancira, čeprav ima tudi pomembno izobraževalno funkcijo.
Žal na strani ministrstev ne najdemo ustreznega sogovornika. Vlada se ni mogla zediniti niti v tem, v katero ministrstvo naj bi sploh spadal živalski vrt. Trenutno smo uvrščeni znotraj ministrstva za kulturo, tam pa se temu dejstvu samo čudijo. Vsa preostala ministrstva pa se tudi otepajo predlogov, da bi bili pri njih. Pravega sogovornika torej sploh ni. To se kaže tudi v zakonodaji, kjer se včasih na specifiko živalskega vrta kar pozabi.

S projektom, izvedenim leta 2013, ste paru sibirskih tigrov prvič omogočili evropsko primerljive bivalne razmere. Kaj to pomeni, ste sledili težnji po čim boljših bivalnih in drugih razmerah v vrtu?
Že vseskozi sledimo tej težnji. Živalski vrt je ves čas, odkar ga vodim, član Evropske zveze živalskih vrtov. Ta zveza, ki povezuje najboljše živalske vrtove v Evropi, ima nekatera načela in merila, ki jih mora izpolnjevati vsaka polnopravna članica. Njihova komisija to preverja na terenu in tudi pri nas so že bili. Živali so v tej evropski družini skupni zaklad, skupna lastnina ter se po strokovnih merilih prestavljajo in premikajo iz enega živalskega vrta v drugega. Vsaka ima v Evropi svojega koordinatorja, ki vodi rodovno knjigo vseh živali te vrste in določa, katere so gensko kompatibilne, katere pari se kje združujejo. Vsi živalski vrti poročajo koordinatorju o rojstvih, poginih in novogradnjah. Preden se lotimo novogradnje, moramo dobiti soglasje koordinatorja, ki projekt strokovno pregleda. Ko novo ogrado zgradimo, iz evropskega sklada dobimo tudi živali. Teh se ne kupuje več, če pa ne bi imeli ustreznih razmer, jih tako in tako ne bi mogli dobiti, ker nam jih ne bi dali.

Raziskave kažejo, da obiskovalci tretjino časa namenjajo ogledu živali, dve tretjini pa drugim dejavnostim.

Ograda za sibirske tigre je zelo lepa, poleg tega ustreza vsem standardom. Zato smo tudi po evropskih merilih dobili dve zelo dragoceni živali te ogrožene vrste. Predvidena sta bila za razmnoževanje, kar pomeni, da so standardi ograde še mnogo zahtevnejši. Z zdaj še nismo imeli mladičev sibirskih tigrov, tako da bomo temu posvetili dodatno veterinarsko pozornost.

Lani ste poskrbeli za nekaj novosti, za risa, kozoroge, sove …
Lani poleti smo prvič znova odprli zgornjo obhodno sprehajalno pot, ob tem pa smo odprli popolnoma nove ograde za rise, alpske kozoroge, lose in severne jelene, namenu smo predali veliko letalnico za sove. V zgornji del vrta bi v prihodnjih letih radi preselili tudi medvede in volkove, saj gre za naše avtohtone živali. Njihovo naravno okolje so naši gozdovi, zato se bodo tam zelo dobro počutili.

V ZOO ste uredili imenitna otroška igrišča, na voljo sta gostinski lokal in trgovina s spominki, ki so povezani z živalmi. Poleg tega imajo obiskovalci, predvsem otroci, na voljo vrsto najrazličnejših pedagoških programov, ki lepo dopolnjujejo dejavnost živalskega vrta.
Živalski vrt obstaja zaradi ljudi. Po evropskih raziskavah smo ugotovili, da obiskovalci tretjino časa namenjajo ogledu živali, dve tretjini pa drugim dejavnostim. Da se srečajo s prijatelji, da obiščejo lokal, da se posvetijo druženju, da se otroci lahko igrajo. Želimo si, da je obisk živalskega vrta lep in sproščen dogodek za vse družine. Ljubljanski živalski vrt je v vrhu najbolj obiskanih plačljivih turističnih točk v Sloveniji. Na leto imamo približno 300.000 obiskovalcev, kar je tudi za evropske razmere zelo lepa številka in nadpovprečen dosežek glede na število prebivalcev v okolici vrta.

V ljubljanskem ZOO smo leve nazadnje videli pred šestimi leti. Verjetno so jih obiskovalci pogrešali. Kako ste se dogovorili s poljskim ZOO glede levov?
Ker so levi kot kralji živali izjemno karizmatična vrsta in zato med obiskovalci zelo priljubljeni, smo se po poginu prejšnje generacije odločili, da jih bomo spet imeli. Žal je bila njihova stara ograda zastarela in vanjo ne bi več mogli pridobili levov iz evropskih živalskih vrtov. Začeli so se priprava novega projekta, njegovo verificiranje na evropski zvezi, ocena vrednosti investicije, zagotavljanje sredstev, javni razpis, iskanje izvajalca in seveda izgradnja bivališča. Ta nova ograda je izjemno lepa, sodobna, v celoti meri 1200 kvadratnih metrov, 170 kvadratnih metrov je notranjih površin, ki so ogrevane. Pred steklom, kjer bodo obiskovalci lahko opazovali leva, smo jima uredili celo talno gretje, kar sta hitro odkrila. Tam se bosta prav gotovo rada zadrževala. Uredili smo jima tudi posebno oblikovan hribček, saj vemo, da imajo levi radi malo višje terene, da imajo ustrezen razgled.

Vzporedno z začetkom gradnje smo se z evropskim koordinatorjem začeli dogovarjati za pridobitev živali. Medtem ko smo pri nas dokončevali ogrado za leve, so se v živalskem vrtu v poljskem Lodzu odločali za večjo prenovo. Zato sta se leva konec januarja preselila v Ljubljano. Že takoj sta se udomačila, navadila na svoje notranje prostore, oskrbnike, ki so z njima v izjemno dobrih odnosih. Za nas je bilo dobro, da smo dobili par, ki je že leta živel skupaj, pa tudi za živali je bil stres selitve zato bistveno manjši. Maksimus in Čaja sta zdaj Ljubljančana in ostajata pri nas.
Deli s prijatelji