POMAGAJMO

Invalidka Nives in Robert v hiši brez tekoče vode in stranišča

Objavljeno 16. november 2019 16.37 | Posodobljeno 16. november 2019 16.37 | Piše: Gordana Stojiljković

Zakonca Stritar živita v sto let stari hiški brez vode. Nives je invalidka, zanjo z ljubeznijo skrbi Robert.

V hiši ni tekoče vode, to dobita iz vodnjaka, ki je tik ob hiši. FOTO: Igor Mali
VELIKE LAŠČE – Tako toplo, kot je žarelo iz peči na drva, ko smo vstopili v skromno hišico zakoncev Stritar, tudi po 23 letih zakona žari njuna ljubezen. Iz vseh por se iskri, ko pripovedujeta, da ju skrbi, da se bo 100 let stara hišica, ki nima več kot 50 kvadratnih metrov, zrušila na njiju oziroma da bosta dobesedno ostanala brez strehe nad glavo, ker je nujno potrebna obnove.

image
Sto let stara hiša, ki jo je Robert Stritar podedoval po babici, je nujno potrebna celovite prenove. FOTO: Igor Mali
»Njun skromni dom je ogrožen, saj streha potrebuje nujno obnovo. Zaradi dotrajanosti in slabe konstrukcije je začela puščati, leseni tramovi pa so tako dotrajani, da se lahko kaj kmalu zrušijo. Shajata z nizkimi dohodki, ki jima sicer zadoščajo za prebijanje iz meseca v mesec, a strošek obnove strehe je zanju nepredstavljivo visok,« nam je, preden smo ju obiskali, zaupala strokovna sodelavka Rdečega križa Klara Debeljak. Da jima je v hiški, čeprav brez tekoče vode in kopalnice oziroma stranišča, pravzaprav lepo, skoraj soglasno povesta 46-letna Nives in Robert Stritar z Rašice pri Velikih Laščah. Urejata jo po lastnih zmožnostih, ki pa so izjemno majhne, saj shajata z minimalnimi dohodki, invalidsko pokojnino, varstvenim dodatkom in dodatkom za nego in postrežbo. A čeprav skromno opremljena, hiška diši po čistoči, po ljubezni. »Čistiva jo oba, čeprav kuha bolj Robert,« pravi Nives.

Težko otroštvo, epilepsija

image
Pritličje hiške, kjer Stritarjeva živita, nima več kot približno 50 kvadratnih metrov. FOTO: Igor Mali
Nives, ki je otroštvo preživela v Ljubljani, je pri 13 mesecih prebolela meningitis, ki ji je pustil trajne posledice, saj je od otroštva hud epileptik. »Poleg bolezni sem imela res težko otroštvo, a o tem ne bi govorila. Shodila sem pri treh ali štirih letih, tudi z govorom sem imela težave. Bila sem v Zavodu Janeza Levca, obiskovala sem skrajšan program šole, kjer sem se med sebi enakimi počutila sprejeto. Tam so me razumeli, nihče se ni delal norca iz mene, tam nisem imela nobenih težav,« pravi Nives, ki v prostem času rada seže po lesenem okvirju, v katerem nastaja gobelin. Ponosno nam pokaže lik balerine, ki ga izdeluje. Po dopolnjenem 18. letu so jo namestili v Zavod Ponikve, kjer je živela nekaj več kot štiri leta. »V gostilni Murn na Turjaku, ki ne dela več, sem 7. oktobra 1995 spoznala Roberta. On me je izvlekel iz vsega. Veste, pa takoj sem mu povedala, da sem epileptik, jaz tega ne skrivam. Devetega marca 1996 sva se poročila na Ljubljanskem gradu,« Nives kar strelja z datumi.

Pozimi v topli kuhinji pogrejeta vodo, ki jo prineseta iz štirne ob hiši, in se umivata v lavorju.


Težko otroštvo je tudi za Robertom, ki je na svetu ostal sam, ostala mu je samo še sestra. »Živeli smo v Šmarju - Sapu. Oče mi je umrl že leta 1994, v istem letu sta umrli še teta in stara mama. To hišo sem podedoval po njej. Mama mi je umrla pred sedmimi leti,« bolj sramežljivo dodaja Robert, ki je ravno tako hvaležen Nives, kot je ona njemu. »Mogoče bi me do zdaj že pobralo,« pravi. Robert je kot Nives star 46 let, vendar ni zaposlen. Že vse od poroke namreč skrbi za ženo, saj zaradi bolezni ne more skrbeti zase.

Ženin skrbnik

image
Stranišče na štrbunk je zunaj. FOTO: Igor Mali
»Robert je moj skrbnik, pomoč potrebujem 24 ur na dan vsak dan,« vskoči Nives. Zato vsak mesec dobi dodatek za nego in postrežbo, ki znaša 70 evrov, »jaz pa dobivam nadomestilo za invalidnost. Dvaindvajset let sem prejemala 288 evrov, zadnjih nekaj mesecev dobivam 590 evrov.« Nives epileptični napad doživi nekajkrat na leto. »Večina se mi jih zgodi v spanju, tako da se jih sploh ne zavedam niti se jih ne spomnim,« pravi Nives. Takrat je Robert tam zanjo, da ji pomaga. »Obrnem jo na bok ali trebuh, potisnem ji prst na jezik in ga dol tiščim, da se ne zaduši. Njeno telo v takšnih trenutkih zakrkne, zvito je, trese jo,« pripoveduje Robert, medtem ko Nives doda, da »po napadu vedno vprašam, kaj je bilo. Vedno tudi hočem velik kozarec sladkane vode, pa nimam sladkorne bolezni.«

Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Nives in Robertu Stritarju z Rašice, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom Za Stritar, sklicna številka 7227. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.


image
S pomočjo prijateljev jima je uspelo prepleskati dnevno-spalni prostor in mini kuhinjo. FOTO: Igor Mali
»Naša prostovoljka Simona Baudek jima od lani prinaša pakete RK,« pojasnjuje Klara Debeljak, medtem ko Nives dodaja, da jima pomaga tudi Karitas. Poleti so se na RK spraševali, ali bo streha hiške lahko zdržala še eno zimo, precej dotrajan je tudi dimnik, ter se povezali s CSD in občino. Čeprav sta zakonca, ki nimata otrok – Nives pravi, da zaradi njene bolezni, ker se boji, da bi jo nasledil tudi otrok, medtem ko Robert izrazi bojazen, da bi mu porod lahko vzel njegovo drago, imata pa mucka Miša –, res skromna in si želita le cele strehe nad glavo, je stavba res potrebna temeljite prenove. Zdaj sta nadvse ponosna, da jima je uspelo prebeliti skromno kuhinjo in dnevno-spalni prostor, medtem ko je ena sobica še vedno odeta v sivo plesen. Pohištvo je staro, dotrajano, a kot smo uvodoma zapisali, zelo snažno. »Moram povedati, da tega ne bi zmogla brez Helene Erce iz Ljubljane, midva ji praviva kar mama. Pomagala je pri pleskanju sobe, tako pri delu kot z materialom,« pravi Nives, medtem ko Robert pojasni, da je gospa mama njegovega prijatelja, ki je pred dvema letoma umrl zaradi epileptičnega napada, ravno pred dnevi pa je peljala njunega muca Miša k veterinarju na pregled. »Prijatelj pa nama je v zameno za hrano in pijačo uredil kuhinjo,« pravi Robert in dodaja, da še obstajajo dobri ljudje.

Stranišče na štrbunk

image
Večno zvestobo in ljubezen, ki sta si jo obljubila leta 1996, skrbno gojita.
»Stranišče je zunaj, tukaj pred vrati imam vedro, da mi ponoči ni treba daleč. Kopalnice nimava,« pojasnjuje Nives. »Poleti še kar gre, ker se lahko umijeva zunaj, zdaj pa v topli kuhinji pogrejeva vodo, ki jo prej prineseva iz štirne ob hiši, in se umivava v lavorju,« dodaja Robert. Pred kratkim sta za nekaj deset evrov kupila rabljen pralni stroj. »Z vedrom vode ga sproti polnim, ko pere, enajst let pa sva prala na roke,« dodaja Robert. Zavedata se, da bi bilo treba hiško prenoviti v celoti, saj ni dotrajana le streha, lesena tla so trhla in ponekod luknjasta ter se vdirajo, okna so stara in prepišna, kot smo že zapisali, hiša je brez tekoče vode in kopalnice. »Podobnih zgodb, kot je njuna, je veliko,« pravi Debeljakova in dodaja, da se ljudje, ki živijo v taki revščini, težko izpostavijo. Čeprav je med njima čutiti izjemno navezanost in spoštovanje, pa to ni dovolj, zato prosita, da jima pomagamo,« pravi Debeljakova.
Deli s prijatelji