STRAH PRED POTRESOM

15 ljubljanskih stolpnic bi se podrlo

Objavljeno 31. marec 2020 19.22 | Posodobljeno 31. marec 2020 19.22 | Piše: Janez Petkovšek

Alarmantne ugotovitve strokovnjakov, kaj bi se zgodilo, če bi Ljubljano prizadel potres, za stopnjo močnejši od nedeljskega v Zagrebu.

Stolpnico na Hrvatskem trgu 2 bi bilo najbolje podreti in sezidati novo. FOTO: MAVRIC PIVK
Če bi se v Ljubljani ponovil potres iz leta 1895, bi bilo približno 5000 mrtvih. Stroka domneva, da bi najbolj prizadel 15 stolpnic, grajenih še pred znamenitim skopskim potresom leta 1963, po katerem so v Jugoslaviji uvedli precej ostrejše standarde protipotresne gradnje. Prav tako bi se podrla marsikatera šola, vrtec in veliko sto in več let starih hiš v Stari Ljubljani, ki so še dandanes brez temeljev in niso bile nikoli statično ojačane.

Po študiji, ki so jo že pred nekaj leti po naročilu ljubljanske občine in Uprave RS za zaščito in reševanje izdelali Zavod za gradbeništvo Slovenije, Inštitut za vodarstvo in agencija za okolje, je med tremi različnimi tipi nearmiranih stolpnic izjemno potresno ogroženih prav vseh 15, zgrajenih med letoma 1959 in 1965. Ob potresu osme stopnje po evropski lestvici bi namreč pri vseh obstajala od 51- do 81-odstotna možnost, da bi bile zelo poškodovane ali celo uničene, večina pa bi jih bila začasno ali celo trajno neuporabnih.

V omenjenih stolpnicah so ljudje celo bistveno bolj ogroženi kot tisti, ki žive v nižjih hišah in blokih, zgrajenih med letoma 1500 in 1958.
Ker so razlike med njimi minimalne, bi vsaka utrpela tako hude poškodbe, da bi bile ob potresu osme ali višje stopnje večinoma trajno neuporabne, zaradi višine pa bi se najverjetneje tudi delno ali v celoti porušile. Še zlasti zaradi verjetnih eksplozij plina in požarov. V stolpnicah na naslovih Streliška 1, 3, 5 in 37a, Hudovernikova 2, 4, 8 in 13, Hrvatski trg 2, Rozmanova 2, Štefanova 15, Cigaletova 8, Pražakova 6, Sketova 6 in Grablovičeva 32 bi bilo lahko ogromno mrtvih ali hudo ranjenih.
image
Stolpnica v Cigaletovi ulici spada med pet najbolj ogroženih ob močnem potresu. FOTO: MAVRIC PIVK

Čeprav bi jo ob močnem potresu najbolje odnesle 10-nadstropne stolpnice z opečnatimi zidovi, ki so bile zgrajene med letoma 1959 in 1961 oziroma v letih 1961 in 1962, le nekoliko slabše tiste z monolitnimi betonskimi stenami brez armature (devetnadstropne, zgrajene leta 1964 in 1965), najslabše pa 12-nadstropne z zidovi iz betonskih/žlindrinih votlakov z betonskim jedrom, ki so bile zgrajene leta 1960 in 1962, je to za vsako od njih kaj slaba tolažba. Škoda bi bila prevelika, da bi se splačalo katero koli popravljati.
 

Pet milijonov na stolpnico


Strokovnjaki Zavoda za gradbeništvo (ZAG), studia Krištof arhitekti in ljubljanske filozofske fakultete so z raziskavo lani dodatno preverjali, kako jih zaščititi pred močnim potresom. Ugotovili so, da bi bilo 12-nadstropne najbolje podreti in na njihovem mestu sezidati potresno varnejše, pri devet- in 10-nadstropnih pa se lotiti statične sanacije. A so opozorili, da bi bile vse rešitve izjemno drage, saj bi bile največkrat povezane z začasno preselitvijo stanovalcev, nato pa še z dolgotrajno zunanjo in notranjo sanacijo ali gradnjo nadomestnega objekta.
V Stari Ljubljani je veliko hiš, ki so še vedno brez temeljev in niso bile nikoli statično ojačane.


Marjana Lutman z Zavoda za gradbeništvo meni, da bi pri opečnih stolpnicah zadoščala zunanja utrditev, pri stavbah z monolitnimi betonskimi stenami brez armature notranja (oblaganje vseh sten z armiranobetonskimi oblogami), pri petih stolpnicah v Štefanovi 15, Rozmanovi 2, Pražakovi 6, Cigaletovi ulici 8 in na Hrvatskem trgu 2 pa da pride v poštev le rušitev.

Na Mestni občini Ljubljana so dobili izračune, da bi tako zunanje kot notranje utrditve v povprečju stale približno pet milijonov evrov na stolpnico, kar da bi lastnika stanovanja stalo približno 110 tisočakov. Nadomestne stavbe naj bi stale v povprečju 8 milijonov evrov ali 180 tisočakov na stanovanje.
 

Primer sanacije


Upokojeni arhitekt in predavatelj na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Blaž Vogelnik, tudi odgovorni projektant velikih gradbenih konstrukcij pri nas in po svetu, je že leta 2013 v strokovni reviji AR opisal, kako učinkovito in dokaj poceni protipotresno zaščititi stolpnice v križišču Streliške ulice in Roške ceste. Predlagal je sanacijo, pri kateri bi notranjost pustili nedotaknjeno, ojačitve pa bi izvedli zunaj objekta. Ta bi med adaptacijo ostal bivalno neokrnjen. Gre za sanacijo po sistemu nič znotraj, vse zunaj, razvitem leta 1981 ob sanaciji hotela pri Makarski na Hrvaškem. Pri tem je bistveno, da poleg ustrezne protipotresne ojačitve objekta pridobijo tudi novo bivalno površino, ki največkrat pokrije vse stroške sanacije.
5000
žrtev bi danes terjal potres, kakršen je Ljubljano prizadel leta 1895.


Predvidel je dodatne armiranobetonske stene na vseh obodih. Te bi stabilizirali s tri metre široko konzolno ploščo v vsaki etaži, ki bi kot obroč povezovala nove obodne stene, kar pomeni, da bi vsako od štirih stanovanj v nadstropju pridobilo 65 kvadratnih metrov nove bivalne površine oziroma malo več, kot znaša neto površina stanovanja.
Na vprašanje, kako bi bilo to izvedljivo, saj v stolpnicah živijo ljudje iz različnih slojev in različnih starosti pa tudi z različnim odnosom do osebne varnosti ter finančne moči, je Vogelnik odvrnil, da so starejši morda manj dojemljivi za nevarnost potresa ali ne morejo zbrati dovolj denarja za predvidene gradbene posege. Ni pa vseeno mlajšim generacijam, ki verjetno vedo, da bi se vseh pet stolpnic na Roški z 260 stanovanji ob močnem potresu porušilo in bi lahko umrlo tisoč ljudi. In si seveda želijo čim hitrejše in zadovoljive rešitve.

Po njegovih izračunih bi se sanacija stanovalcem splačala, saj bi ob vložku od 400 do 500 evrov na kvadratni meter podvojili stanovanjsko površino. Poleg potresne varnosti bi si zagotovili še boljšo toplotno izolacijo objektov in njihov sodobnejši videz. Dobrih 30.000 evrov bi bil za marsikoga res velik strošek, a bi se vsem močno dvignila vrednost povečanih stanovanj. Ob prodaji bi z njimi zaslužili bistveno več kot sicer. Dodal je še, da bi ljudem morali finančno pomagati občina in država, morda celo kakšen evropski sklad.
 

Dve slabi rešitvi


Vogelnikov predlog se sicer zdi privlačen, je pa zanj najprej nujno stoodstotno soglasje vseh lastnikov, nato bo treba najeti strokovnjaka, ki bo pripravili sanacijski projekt in zanj pridobil gradbeno dovoljenje, v vmesnem času pa pridobiti potreben denar. Ker v obveznem skladu ni zbranega dovolj denarja, je edina rešitev ugodno posojilo ali pridobitev nepovratnih sredstev, pa naj gre za državno ali evropsko subvencijo. A zadnjih za zdaj (še) ni. Žal so v teh stolpnicah večinoma ljudje, ki niso najpremožnejši (upokojenci ali mlade družine z nizkimi dohodki), in take investicije niso sposobni odplačevati.
Najmočnejši je bil idrijski
Nedeljski potres v Zagrebu je bil skoraj enako močan kot tisti leta 1998 v Posočju (5,5 po Richterju) ali prevedeno v EMS od 6. do 7. stopnje, ki ima sicer 12 stopenj. Tisti v Ljubljani 1895. je bil še močnejši, in sicer od 8. do 9. stopnje po EMS, njegova magnituda pa je znašala 6,1, kar je največ v zgodovini mesta od leta 1508. Umrlo je 21 ljudi, 145 od 1373 stavb pa je bilo tako poškodovanih, da jih je bilo treba podreti. Leta 1511 je bil sicer na Idrijskem najmočnejši potres pri nas. Dosegel je 10. stopnjo na dvanajststopenjski lestvici, imel je magnitudo 6,8, umrlo pa je 3000 ljudi.


V primerih, ko bi se med sanacijo morali začasno preseliti (to lahko traja od več mesecev do dveh let), pa bi morali plačevati še najemnino za bivanje v začasnem stanovanju.
Lastniki stanovanj v nevarnih stolpnicah imajo na voljo dve slabi rešitvi. Če jih je strah uničujočega potresa, lahko stanovanje prodajo in se preselijo. Četudi so vse stolpnice na dobrih lokacijah in bi morala biti njihova cena visoka, pa potencialni kupci že vedo, da gre za tvegan nakup in so pripravljeni plačati le precej nižjo ceno kot drugod. Če pa bodo ostali, lahko le upajo, da kmalu ne bo rušilnega potresa (od zadnjega je minilo 125 let), ali pa bodo prisiljeni vlagati v drago sanacijo, kjer bo ta izvedljiva.

Jasmin Ovčina, eden od stanovalcev v stolpnici na Hrvatskem trgu 2, ki velja za najbolj ogrožen tip stolpnice in bi jo bilo najbolje nadomestiti z novo, je dejal, da mu je zadnja študija znana in se zaveda, da bi lahko z mamo ob močnem potresu celo umrla. Ker pa sta stanovanje pred kratkim prenovila, ne razmišljata o prodaji in preselitvi. Kaj o nadomestni gradnji meni njihov upravnik ali drugi sostanovalci, ne ve, saj 52 lastnikov stanovanj še ni skupaj preigravalo scenarijev.
Trikotnik preživetja
Ob potresu v stavbah ne iščite zavetja pod mizami, klopmi ali vratnimi podboji. Kot pravi Doug Copp, vodja ameriške mednarodne reševalne skupine ARTI in izkušen poveljnik reševalnih akcij v katastrofalnih nesrečah v 60 državah, je največja možnost preživetja, če se v položaju zarodka uležeš tik ob večjih kompaktnih kosih pohištva ali ob stranicah postelj. Tam namreč ostane prazen prostor v obliki trikotnika. Najbolj varno je na prostem, čim dlje od stavb. Če to ni mogoče, se postavite ob zunanjo nosilno steno. Izogibajte se stopnic, ki so najbolj nevarne točke stavb. Če vas potres doleti v avtu, ne ostanite v njem, temveč skočite ven in počepnite ob njem. Copp je o svoji metodi preživetja posnel tudi film. V Istanbulu so izvedli simuliran potres šole in še ene stavbe. Vanju so razporedili 20 lutk. Niti ena od tistih, ki je imela kritje nad glavo, ni »preživela«.


Da bi dosegli 100-odstotno soglasje za rušitev in gradnjo nadomestnega objekta, pa je po njegovem misija nemogoče. Tega ne morejo doseči niti za osnovno vzdrževanje, saj ljudje nimajo denarja. To ni šlo že, ko so hoteli vlaganje v rezervni sklad za obnovo stolpnice povečati z enega evra na dva za vsak kvadratni meter stanovanja.




Deli s prijatelji