LJUBLJANA – Pred ljubljansko okrožno kazensko sodnico Katarino Turk Lukan so eno uro sedeli trije ugledni zdravniki in ji v vlogi sodnih izvedencev razlagali, zakaj po njihovem prepričanju njihov cehovski kolega Marko Zelinka ne more biti kriv smrti 70-letnega Franca Šilca. V sodni dvorani prepričljivi trio z ubranim glasom, ki je dejal »Zelinka je nedolžen,« se je sicer pozneje na hodniku zapletel v pogovorček, pri katerem bojda eden od njih, članov komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri medicinski fakulteti, ni deloval najbolj prepričan, da je Zelinka ravnal popolnoma pravilno, toda sodnico so o tem le prepričali.
Tožilec Matej Peterca je v primeru zdravnika iz službe splošne nujne medicinske pomoči v ljubljanskem kliničnem centru sicer menil, da je kljub pričanju abdominalnega kirurga Alojza Pleskoviča, nevrologa Antona Meseca in srčno-žilnega kirurga Boruta Geršaka kaznivo dejanje dokazano, zato je za Zelinko zahteval 10 mesecev pogojnega zapora. Zagovornik Zelinke, odvetnik Zdenko Cujnik, se je ob tem skorajda prekrižal, saj je, tako je vsaj dejal v zaključnih besedah, od tožilca prej pričakoval umik obtožbe.
Šok ob razsodbi
Pepelnato siv pa je postal obraz Daria Šilca, ko je sodnica sporočila, da zdravnik Zelinka po mnenju senata ni storil kaznivega dejanja. Šest let in pol se je ta pravnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za to, da bi dokazal nasprotno, skorajda doktoriral je iz bolezni, ki je bila usodna za njegovega očeta, saj je na razprave prihajal oborožen s strokovno dokumentacijo, ki govori o epileptičnih napadih – zaradi tega je Zelinka napotil Franca Šilca na zdravljenje na nevrološko kliniko –, in o anevrizmi abdominalne aorte, katere raztrganje je bilo v resnici krivo za smrt pacienta. Dario je pripovedoval, da se je začel njegov oče 17. januarja 2006 zvijati zaradi bolečin v trebuhu. Z nujne medicinske pomoči je prišel Zelinka, ki pa pacienta ni dal odpeljati, ker da njegove težave niso dovolj resne. S Francem je šlo še na slabše, zato je Dario znova poklical pomoč, vendar mu je Zelinka sporočil, da ne bo znova prišel k njim. Poslal je vsaj reševalno vozilo, da je 70-letnika pripeljalo na urgenco, tam pa je zanj odredil protibolečinsko terapijo s spazmexom.
Prvi epileptični napad v življenju
Dario je po telefonskem nasvetu znanke zdravnice večkrat prosil Zelinko, naj očeta vendarle pregledajo z ultrazvokom, vendar so prošnje naletele na gluha ušesa. »Zdravniku sem rekel, da je to huda strokovna napaka in bo oče umrl.« Zelinka pa je vztrajal, da je bolnik med pregledom dobil prvi epileptični napad v življenju, kar so pozneje potrdili tudi zdravniki z nevrološke klinike, med enoinpoldnevno agonijo pri njih pa je menda dobil še dva. Ker je prav prvi napad lahko zelo nevaren, je Zelinka po mnenju izvedencev ravnal popolnoma pravilno, da je Šilca poslal na nevrologijo.
Za tožilstvo pa je bilo sporno, ker je Zelinka med kliničnim pregledom postavil več delovnih diagnoz, tudi sum na anevrizmo abdominalne aorte, ki bi jo odkrili s pravočasnim UZ ali CT. Pa se medicinci branijo tudi z besedami, da v tistem času na SNMP sploh niso imeli takih naprav, eden od izvedencev pa je vztrajal, da za tako obolenje sploh niso značilne bolečine v trebuhu, ampak v hrbtu.
Stroka v bran
V bran Zelinke so stopili tudi nevrologi, ki se spominjajo, da jih je opozoril na Šilčeve bolečine v trebuhu, vendar pa so se očitno tudi oni posvetili le epilepsiji. Dva dni po sprejemu je aorta počila; bolnik je v tem primeru skorajda zagotovo obsojen na smrt, je dejal izvedenec Geršak in dodal, da mora imeti veliko sreče, da preživi – tudi če se mu to zgodi na operacijski mizi. »Če poči in mrena ne zadržuje krvi, se v trebuh v eni minuti zlije pet litrov krvi. Smrt je vprašanje minut. Če pa mrena zadržuje kri, lahko zadeva napreduje počasi, teoretično tudi par dni.«
In prav to se je po mnenju izvedencev dogajalo pri Francu Šilcu, zato med pregledom pri Zelinki in tudi po premestitvi na nevrologijo značilnih znakov zanjo še ni bilo. A čeprav je mariborski strokovnjak za žilno kirurgijo Vojko Flis v ekspertnem mnenju ocenil, da bi moral zdravnik prioritetno obravnavati anevrizmo, če je postavil to delovno diagnozo, mu ljubljanski kolegi ugovarjajo. »Lahko je biti po bitki general, zdaj ko vemo, da je bilo dogajanje res povezano z anevrizmo.« Tožilec Peterca bo še razmislil, ali bo nad oprostilko s pritožbo ugovarjal na višjem sodišču.
