LJUBLJANA – V soboto so potekale racije v nekaterih slovenskih nočnih lokalih, za katere se je šušljalo, da imajo tam svoje postelje tako imenovana keš dekleta, prostitutke torej. Njihove domnevne šefe so predvčerajšnjim pred mrakom privedli pred preiskovalnega sodnika ljubljanskega okrožnega sodišča Zvijezdana Radonjića, pred katerim je tožilka vztrajala, da so privedeni zagrešili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi (do 15 let zapora), ta pa je ocenil, da je šlo bolj za zlorabo prostitucije (do 10 let zapora), zato je vse osumljence poslal v hišni pripor, edini dami med njimi pa dovolil, da se brani s prostosti.
Akcija, pa če smrdi kot dihur!
Prostost so odvzeli Milanu Zupančiču, Darku Vukomanoviću, Jasni Vukmir, Zlatku Galijaševiću in Marku Plajnšku. Da se res nekaj dogaja, nam je potrdil tudi ljubljanski odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar, ki smo ga srečali pred ljubljansko sodno palačo in ki zastopa enega od osumljencev. Pravi, da je sodnik ravnal pravilno.
Sledili so jim od februarja letos do sobotnih aretacij, dogajalo naj bi se v Cabaretu v Turjaku, v Boleru v Trebnjem in v Antoniu v Komnu. V vsakem lokalu je bilo od 10 do 30 deklet, ki so bile tam nastanjene zato, da za denar v sobah ob lokalu ponujajo svoja telesa. Po potrebi so se kajpak dale tudi kam zapeljati. Cena, da so moškega pripeljale do vrhunca naslade, je bila 150 evrov, za ljubezen zunaj lokalov še 50 več, ta denar je bil uradno prikazan kot plačilo dveh pijač izbranemu dekletu in se je imenovala lady drink ali konzumacija.
Posel je – tako policija in tožilstvo – vodil Zupančič, Vukomanović je urejeval prihod tujih prostitutk v Slovenijo in za njih pridobival dovoljenji za bivanje v Sloveniji in za delo barskih plesalk. V lokalih so imele svoje lokalne poveljnike. V Cabaretu je bil to vodja lokala in natakar Galijašević, v Boleru v enaki vlogi Plajnšek, v Antoniu pa kar Vukomanović. Naloga Vukmirjeve so bili finančno-računovodski posli.
Tožilstvo trdi, da so dekleta za vsak seks dobila le 100 evrov, a še od tega so morale plačevati najemnino za sobo, za čiščenje lokalov in za disciplinske kazni za nepridnost ali neposlušnost. Tako je denimo kazen v obliki odvzema denarja padla, če računovodkinja ni sporočila, da je dekle naredilo mesečno normo v obliki od 160 do 180 tako imenovanih konzumacij. Kazen je kajpak padla tudi, če s katerim od klientov niso hotele med pernice, ker se jim je mogoče zdel prestar ali pregrd ali pa je zaradi nečistoče ali pijanosti smrdel kot dihur. Če so hotele na dopust, jih je tudi to stalo, in sicer je bila odškodnina 100 evrov na teden. Na voljo so morale biti od 6 do 10 ur na noč, včasih tudi 24 ur na dan.
Da so dobili dokaze proti osumljencem, so se preiskovalci pogovorili tudi z nekaterimi dekleti. Čehinja Julija je bentila, da služi zelo slabo in da ji po plačilu sobe ter hrane ostane zelo malo. Ukrajinka Diana je stokala, da je mislila, da bo na Slovenskem plesala, zdaj pa se mora prostituirati. Moldavki Amandi je v štirih mesecih ostal le drobiž, enako težavo je imela tudi njena rojakinja Irena. Še tretjo Moldavko v tej zgodbi, ki ji je ime Stela, pa so najbolj skrbele prav kazni.
Dekleta so bila z vseh vetrov, celo iz Dominikanske republike, le Slovenke je za ta posel težko dobiti, se je v enem od pogovorov pridušal eden od osumljencev.
Če bi vedel, za koga gre ...
Enkrat je Planjška v Trebnje poklical neki Gogi in mu povedal, da so v Ljubljani delegati iz Kitajske, ki bi se družili, zato bi jih rad pripeljal v Bolero. Planjšek je bil kajpak navdušen in mu je ponudil »20 evrov provizije po glavi«.
S kitajsko delegacijo je imel opravka tudi šofer avtobusa, ki je junija poklical Galijaševića v Turjak, mu sporočil, da prevaža državljane Kitajske, in se pozanimal, ali mu bo kaj kapnilo, če jih pripelje v Cabaret. »Dobiš, če oni, saj veš,« se je glasil odgovor. Plačan bo torej za vsakega, ki bo plačal 150 evrov in odšel z enim od deklet na intimno zabavico. Pa ga je šofer avtobusa pomiril, da so vsi za, in če so bili res, je kajpak tudi sam dobro zaslužil.
V našem arhivu smo izbrskali precej letošnjih obiskov kitajskih delegacij v Sloveniji, saj po naših informacijah v tem avtobusu ni šlo za običajne turiste. Junija okrog omenjenega datuma so občila poročala, da je pri nas delegacija visokih funkcionarjev druge največje kitajske province Henan pod vodstvom drugega moža političnega vrha te province Wang Pinga. Nihče pa kajpak ne trdi, da je šlo v tem primeru ravno zanje.
Zanimiva je tudi pripoved o nekom, o katerem poznavalci ugibajo, da gre za sina znanega slovenskega politika. Vukomanovića je 27. julija nekaj minut po polnoči poklical neznanec. Vprašal ga je, koliko bi stalo za tri osebe, ki bi v enem od lokalov tri ure potrebovali storitve. Vukomanović je začel besedičiti o hrani, ta beseda bi v resnici pomenila dekleta, potem pa le povedal ceno, in sicer 253 evrov na osebo, če si bodo stranke poleg obroka (deklet) zaželele piti tudi šampanjec. Neznanec ga je ob tem opozoril, da mora obisk ostati skrivnost.
Nato je res pripeljal stranke, za eno od njih pa je Vukomanović ugotovil, »da je premožna oziroma poznana«, in pozneje potožil, da bi bil lahko zaslužek še višji in bi postavil višjo ceno, če bi vedel, za koga gre.
