TREBNJE, NOVO MESTO – Novomeški višji tožilec Bojan Avbar je mnenja, da smo vsi ljudje običajni smrtniki, ki kdaj pa kdaj naredimo kakšno napako. Celo zdravniki, pa čeprav njih napake lahko ljudi žal stanejo tudi življenje. Tožilec je na predobravnavnem naroku pred novomeško okrožno sodnico Mojco Hode uporabil omilitvena določila in za kaznivo dejanje, ki predvideva kazen do osmih let ječe, obtožencu ponudil zares milo kazen: eno leto pogojnega zapora s preizkusno dobo treh let. Vendar je trebanjski zdravnik Bogomir Humar po krajšem posvetu z odvetnico Sabino Smolej ponudbo zavrnil. Ne priznava pač krivde za smrt pacientke Zlate Frelih.
Po injekciji zaspala za vselej
Bilo je 19. marca 2011, ko se je 80-letna Frelihova v počitniški hišici napotila iz zgornje etaže v spodnjo. Skušala se je oprijeti ograje, toda kaj, ko je tam ni bilo več, saj sta jo vnuk Nejc in njegova žena Maja odstranila zaradi lažjega prenosa postelje v spodnjo etažo. Ženska je kajpak omahnila v prazno, padla po stopnicah ter pod njimi obležala na levem boku.
Bolečine so bile čedalje hujše, zato vnuku ni preostalo drugega, kot da babico odpelje k dežurnemu zdravniku v trebanjski zdravstveni dom. Tja sta prispela okrog pol desetih zvečer, kjer sta Frelihovo najprej oskrbela tehnik in tehnica, saj je bil Humar na hišnem obisku. Bruhala je. Ko se je Humar vrnil, mu je povedala, kaj se ji je zgodilo. Po pregledu je ocenil, da ima morda zlomljena rebra, čeprav to niti ni nujno, saj že malce močnejši udarec v te kosti boli popolnoma enako. Menil je, da bo za začetek dovolj, če ji dajo protibolečinsko injekcijo. Po njej je znova bruhala, zato so jo zadržali še kake pol ure. Sledil je vnovični klinični pregled in zdravnikova ocena, da se bo stanje najverjetneje izboljšalo samo od sebe. V pest so ji stisnili nekaj protibolečinskih tablet in jo odpustili v domačo nego. Zdravnikov nasvet: 14 dni počitka, če se poslabša, pa naj se vrne v zdravstveni dom.
Doma je Frelihova odšla k počitku, še ob treh zjutraj ji je mož pomagal v posteljo, ob tri četrt na osem pa jo je prišel pogledat vnuk in bila je mrtva. Obducent je ugotovil, da je umrla okrog četrte ure zjutraj in našel usodne poškodbe. Med padcem z višine je namreč med drugim dobila dvojni zlom reber, leva stran pljuč je bila obtolčena in raztrgana, najhujša poškodba pa je bila počena vranica, zaradi katere je v nekaj urah izkrvavela.
V Novem mestu bi jo rešili
Že obducent je bil prepričan, da bi lahko še bila živa, če bi jo Humar urgentno poslal v novomeško bolnišnico. Tam bi jo lahko namreč takoj operirali in ji odstranili poškodovano vranico, izvedli drenažo leve prsne votline ter nadomestili izgubljeno kri. Tudi izvedenci komisije za fakultetna izvedeniška mnenja pri ljubljanski medicinski fakulteti so sklenili, da kolega Humar ni ravnal prav, da je takšno pacientko poslal domov. Kot osebni in družinski zdravnik samo s kliničnim pregledom sicer res ni mogel postaviti diagnoze raztrgane vranice, vendar pa so obstajali znaki, ki bi ga lahko opozorili na to, da ima morda opraviti z notranjo krvavitvijo. To bi mu navsezadnje moral dati slutiti že neobičajen padec krvnega tlaka in povečanje frekvence srčnega utripa, ki se je v pol ure s 70 povišal na 85.
Če prav razumemo tožilsko povzemanje izvedenskega mnenja v obtožbi, se je frekvenca srčnega utripa nato zmanjšala, kar je morda zavedlo zdravnika, v dokumentaciji pa je izvedence zmotil tudi slabo čitljiv zapis s številko 92. Če ta številka pomeni odstotno zasičenje hemoglobina s kisikom, potem bi moral Humar tudi po vseh svojih drugih ugotovitvah posumiti na krvavitev. Le infuzijo bi ji tedaj moral nastaviti in jo dati z nujnim prevozom prepeljati v bolnišnico, pa bi s tem zelo verjetno rešil njeno življenje, je ugotovila komisija, pod mnenje katere sta se podpisala predstojnika katedre za družinsko medicino prof. dr. Igor Švab in katedre za kirurgijo prof. dr. Vladimir Smrkolj.
Zdravnikova odvetnica Smolejeva je že napovedala, da bo na sojenju (termin branja obtožbe bo sodnica sporočila v dveh mesecih) treba oba zaslišati, potem pa se bo skoraj gotovo zgodilo nekaj, kar je bilo tako ali tako pričakovati. Od sodnice bo obramba zahtevala postavitev novih izvedencev, ki bodo morda ugotavljali v prid Humarju ter ga razbremenili odgovornosti za kaznivi dejanji malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti s smrtim izidom.
Zdravnik:
»Nobenih znakov«
Trebanjski zdravnik namreč trdi, da so v zdravstvenem domu po njegovi vrnitvi s hišnega obiska ravno končevali snemanje EKG pri Frelihovi, potem pa jo je pregledal. Ves čas je bila pri zavesti, normalno je dihala in se pogovarjala. Tožila je zaradi bolečine okrog leve lopatice, zato jo je pretipal po tem predelu, vendar pa mu je odvrnila, da je tipanje ne boli. Pritisnil je tudi na prsnico, če bi nemara bil prsni koš spremenjen zaradi morebitnega zloma rebra, pa ni bil. Tudi ta del pregleda pacientka ni opisovala kot boleč, vztrajala je, da jo boli le pri lopatici.
Menil je, da gre najverjetneje za udarnino prsnega koša, mogoče bi bilo lahko zlomljeno kako rebro, zato se je odločil za protibolečinsko injekcijo, nato pa v preiskovalnem prostoru skupaj s pacientko ostal pol ure. Po tem času jo je še enkrat pregledal, sprememb ni bilo, Frelihova pa mu je bojda celo rekla, da se že počuti nekoliko bolje. Zato se je odločil, da jo napoti domov in ji svetuje počitek v polsedečem položaju, a jo je tudi opozoril, da ji je, če bo le občutila, da gre z njo na slabše, na voljo v vsakem trenutku.
Zakaj ga ni zmotilo njeno bruhanje?
Humar odvrača, da pač ne gre za kak simptom, ki bi kazal na zlom rebra ali počeno vranico, verjetneje je bilo le posledica pretresa po padcu, vožnje do zdravstvenega doma, vznemirjenosti zaradi padca, morda tudi zaradi bolečin. Sicer pa med kliničnim pregledom ni zaznal niti enega značilnega znaka za krvavitev v trebušno votlino, denimo bolečega trebuha, dviga srčne frekvence ali bledice kože, taki pacienti pa so zelo občutljivi, če jih premikajo.
