TRAGIČNA NESREČA

Pogrešani Slavko umrl v peskokopu

Objavljeno 28. avgust 2014 15.26 | Posodobljeno 28. avgust 2014 15.26 | Piše: Aleksander Brudar
Nemirna duša, 28-letni Slavko Zupančič, je napisal tudi knjigo Kako postati genij.
Anica Zupančič meni, da je njen vnuk umrl po nesreči. Foto. Dejan Javornik

MENIŠKA VAS –  »Tudi ko človek naredi napako, si reče, to mi bo šola za drugič. Šola je po mojih izkušnjah tudi ena izmed napak. Torej šola mi je bila res šola. To je pač njihovo delo in grobo rečeno moderno zasužnjevanje. Iskreno upam, da ste vi imeli drugačne izkušnje, kajti sam sem se največkrat srečal s hinavščino in zlobo brez primere. To je pa tudi zelo poučno, saj sem se naučil, da ne smem zaupati ljudem. Ne izključujem niti možnosti, da sem bil jaz sam kdaj zloben v očeh koga drugega. Tem ljudem se iskreno opravičujem in upam, da mi bodo odpustili,« so misli Slavka Zupančiča iz Meniške vasi, zapisane v njegovi knjigi Kako postati genij. Osemindvajsetletnika so v torek po natanko enem mesecu pogrešanja po temeljitem pregledu območja peskokopa v Soteski proti Plešivici v občini Dolenjske Toplice našli mrtvega na težko dostopnem terenu na območju Gerovega vrha. Zakaj je prišel do takšnega sklepa, v nadaljevanju tudi opiše s primerom med učiteljem in Janezkom, ki je inteligenco uporabil po svoje in je na učiteljeva vprašanja raje molčal in se naredil neumnega. »Zdaj vsi mislijo, da je Janezek neumen, v resnici pa ni, torej je to njegov skriti adut. Skriti adut pa je boljši od tistega, za katerega vsi vedo. Ta adut bo uporabil le, ko ga bo potreboval, kajti če bi ga venomer uporabljal, bi vedno od njega pričakovali nekaj več. »Tako pa ga ljudje podcenjujejo, in to je njegova prednost, ki jo bo prej ali slej tudi uporabil. Mogoče je Janezek celo pametnejši od drugih učencev, pa tega nihče ne ve. Sicer pa za učiteljevo vprašanje niti ni potrebna posebno visoka inteligenca. Bistvo je v glavnem le v tem, koliko si zapomniš. Torej če si imel v šoli odličen uspeh, to ne pomeni, da si genij. Lahko, da si, vendar pa ni to pogoj.« Morda vsi ti zapisi izhajajo iz njega in kažejo na to, kako se je v svojem življenju počutil zaradi hude duševne bolezni, zaradi katere je drugačen od vrstnikov in velikokrat nerazumljen. »Janezek razume veliko več, kot si vi sploh lahko predstavljate, a na žalost nima nikogar, od kogar bi se lahko učil. Njemu je dolgčas, ker vse z lahkoto razume, zato pogosto razmišlja in se oddaljuje od drugih sošolcev. Medtem ko drugi skačejo okoli njega kot opice, on rešuje vesolje, kajti skakanje ga ne zanima,« je še razvidno iz vpogleda v vsebino njegove 21 strani dolge knjige.

Navsezgodaj šel od doma

Slavkina babica Anica Zupančič, ki smo jo obiskali le dan po žalostni novici, ob vsem skupaj pravi, da se je njen vnuk s sovaščani dobro razumel in da je z njimi velikokrat igral nogomet. Izučil se je za zidarja, a tega poklica ni nikdar opravljal. Zupančičeva se še danes spominja, kako so ga v novomeškem Revozu, kjer je delal, zelo hvalili, zaradi bolezni pa zadnja tri leta ni mogel več delati. Nikakor se ni mogel navaditi na zelo močna zdravila in velikokrat, ko jih je vzel, je imel ponoči občutek, kot opiše njegova babica, kot da bi ga dušilo. »Zelo težko je živel, imel je zelo težko življenje. Težko ga je bilo razumeti,« dodaja gospa Anica, ki je vsa ta leta ob pomoči Slavkinega očeta in matere skrbela za njuna sinova, vse dokler je ni lanskega junija zadela možganska kap in je morala v bolnišnico. Po prihodu domov se je preselila v spodnji del hiše, v njeno nekdanje stanovanje v zgornjem delu hiše pa se je vselil Slavko. Tistega usodnega dne, ko so Slavka nazadnje videli, je Anica zgodaj zjutraj, še pred šesto uro, slišala, kako je njen vnuk na glas poslušal glasbo in kako je na hodniku hiše videla luč. »Glavna vrata je pustil na stežaj odprta,« se spominja in dodaja, da se ji je okoli desetih dopoldne zdelo čudno, kako da se Slavko še ni pojavil, in takoj je poklicala njegove starše, da bi prišla preverit, ali je z njim vse v redu, saj sama v zgornje nadstropje ne more. Njegov oče je pozneje ugotovil, da sina ni doma, in vsi so verjeli, kako se bo še isti dan vrnil. Tistega dne so ga nekateri še videli v bližnji Soteski, kako je igral na svojo kitaro, Aničina soseda pa je pozneje povedala, da je Slavka videla, kako je šel ob štirih popoldne iz Meniške vasi na avtobus in da se je ob sedmih zvečer vrnil v hišo. A kot na to pravi sogovornica, ga takrat ni videla, četudi je bila še ob sedmih zvečer pred hišo, kjer je čakala na prevoz, in danes domneva, da se je mogoče skril za drvarnico, saj morda ni hotel poslušati njenih vprašanj o tem, kje je bil ves dan in kdaj bo šel v službo. Dnevi so nato minevali, Slavka pa ni in ni bilo od nikoder. V tamkajšnjih krajih je bilo mogoče slišati govorice, da v Soteski pri peskokopu kampira z neko družbo, a ko so domači te govorice preverili, tam ni bilo ne duha ne sluha o Slavku. »Mogoče so bili pa tam le en dan,« ugiba Anica.

Ob štoru kitara in denarnica

Videti je bilo, da so se za Slavkom izgubile vse sledi, a le dan pred iskalno akcijo so domačini v bližini peskokopa, kot razloži Zupančičeva, ob enem izmed štorov opazili Slavkino kitaro, njegove čevlje in denarnico. »To je pustil tam,« dodaja Anica in seveda je takoj stekla iskalna akcija, v kateri je, kot smo izvedeli, sodeloval tudi Slavkov stari oče, ki je teren peskokopa, kjer je delal več let, zelo dobro poznal. Že od daleč se vidi, da gre za zelo strm teren in da je lahko, če se giblješ ob njegovem robu, le en napačen korak dovolj, da se zgodi tragedija. Anica je tako prepričana, da se je moral njen vnuk ponesrečiti, in ne verjame, da bi sam dvignil roko nadse. »V globoko kotlino nad peskokopom je padel. Najbrž je zdrsnil notri, saj so ga dobili na dnu,« še opiše. Slavko je zelo rad pisal tudi pesmi. Anica se še dobro spominja, kako je napisal pesem o Mariji, pred kratkim pa je balado z naslovom Najin Jezus predstavil tudi poslušalcem na spletnem portalu Youtube.

Policija še čaka na rezultate obdukcije

Na novomeški policijski postaji so pojasnili, da identiteta trupla še ni potrjena in da bo tudi vzrok smrti znan po opravljeni sodni obdukciji. Truplo je bilo po naših podatkih najdeno v razpadajočem stanju, podatkov o nasilju pa za zdaj ni. V iskalni akciji so bili poleg policistov vključeni še gasilci PGD Soteska, Žužemberk, Dvor, Ajdovec ter vodniki reševalnih psov ZRPS Dolenjske ter KZS Skupina 3-Štajerska, Koroška, Pomurje, Zasavje, Posavje in Dolenjska z Belo krajino ter lovci Lovske družine Plešivica.

Deli s prijatelji