SMRTNA KAZEN

Pod kroglami pravice pred 54 leti padel Franc

Objavljeno 02. november 2013 13.27 | Posodobljeno 02. november 2013 13.27 | Piše: Vojko Zakrajšek
Konec oktobra 1959 so v Sloveniji usmrtili zadnjega obsojenca na smrt.
Franc Rihtarič. Foto: arhiv

RAČE – Bilo je predzadnjega oktobra 1959, ko so v gramoznici pri Račah odjeknili streli eksekucijskega voda, ki je izvršil kazen nad 30-letnim Francem Rihtaričem, zadnjim obsojencem na smrt v Sloveniji. V hudodelski karieri je zagrešil 70 kaznivih dejanj, najhujše med temi je bil uboj miličnika Alojza Bartola avgusta 1955.

Franc Rihtarič, rojen v Očeslavcih pri Gornji Radgoni, je umrl star komaj 30 let, toda v svojem kratkem, burnem življenju je pustil globoko sled. Postal in ostal je legenda. Imenovali so ga razbojnik, tat, hudodelec, pritaknili so mu tudi naziv radgonski Robin Hood, medtem ko ga preprosto ljudstvo nikoli ni razglasilo za zločinca. Resnica je, da si je Franc Rihtarič prislužil mnogo simpatij med ljudstvom, v nekaj letih je uprizoril veliko potegavščin in podvigov ter močno namučil svoje preganjalce ter osmešil tedanje miličnike.

Rodil se je septembra 1929 v Očeslavcih

Mladenič, za katerega so govorili, da je bil v osnovni šoli sicer bister učenec, vendar se niti malo ni trudil, je pozneje končal sadjarsko šolo in opravil izpit za nižjega kmetijskega tehnika. V letih po drugi svetovni vojni je opravljal prakso v različnih vinorodnih krajih, v Slovenskih goricah, okoli Jeruzalema in na Bizeljskem. Ocenili so ga kot marljivega delavca, potem pa je izbruhnila njegova neobrzdana nrav, ki ga je pognala na pustolovsko pot. Med izobčence ga je pravzaprav pripeljala mladostna neumnost.

Leta 1949, ko še ni dopolnil 20 let, sta si s prijateljem privoščila vožnjo s tujim avtomobilom. Franc je sedel za krmilo in odpeljala sta se proti Ptuju, toda neizkušen voznik je kaj hitro povzročil prometno nesrečo. Končalo se je brez tragičnih posledic, objestna mladca pa sta si prislužila po dva meseca zapora. A to je bilo za Rihtariča preveč, obsojenca sta že naslednji dan izpuhtela in se začela skrivati v okoliških krajih. V tem času je Franc potoval po Sloveniji s ponarejenimi dokumenti, pri Brežicah je imel dekle, ki mu je rodila otroka, poročila pa se nista.

Sredi leta 1950 se je Rihtarič s pajdašem odpravil v Avstrijo, kjer so ju prijeli in strpali v taborišče. Tamkajšnje trdo delo mu ni dišalo, zato sta s prijateljem spet pobegnila in Franc Rihtarič se je vrnil v Jugoslavijo, kjer se je znašel v zaporu, da odsluži svoj dolg zaradi kraj in prekrškov. V zapisih o razbojniku Rihtariču najdemo podatek, da naj bi v zaporu deloval tudi kot ovaduh, pa tudi pozneje naj bi ovajal domnevna sovražna dejanja občanov, naznanil pa naj bi tudi nekaj ilegalcev. Kakor koli, proti koncu leta 1951 je bil Rihtarič znova na prostosti, a žilica mu ni dala miru. Zaradi dolgih prstov se je znova znašel pred roko pravice, začasno ga je zapora rešilo služenje vojaškega roka, ko pa se je julija 1953 vrnil iz vojske, je moral takoj za leto in dva meseca na prestajanje zaporne kazni.

Potem nekaj mesecev o Francu Rihtariču ni bilo nič slišati, dokler si ni našel novih pajdašev in spet udaril; po vlomu v kmetijsko zadrugo Orehovci so mu miličniki skoraj stopili na prste, vendar jim je spretno ušel in začela se je rojevati legenda o razbojniku Francu.

Njegovi podvigi so v tistih časih močno odmevali med ljudmi, zaradi spretnega mladeniča, ki se je dobesedno norčeval iz policijskih preganjalcev, so ga nekateri častili kot pravičnega upornika. Kadar mu je le preveč gorelo pod petami, se je potuhnil v gozdovih, kjer je imel več skrivališč, tudi podzemnih zemljank.

V začetku avgusta 1955 se je Franc Rihtarič odločil za začasen umik v Avstrijo

S pajdašema se je v Radgoni napotil čez most, ki ga je nadziral 35-letni miličnik Alojz Bartol. Odjeknila sta dva strela, eden je bil za miličnika smrtonosen. Rihtarič je stekel na avstrijsko stran, tam pa so ga aretirali. Po zaslišanju so ga sicer nameravali vrniti jugoslovanskim organom, a je izročitev preprečil Interpol. Odločili so, da Rihtariča z vlakom preselijo v graške zapore, toda trmasti in zviti slovenski razbojnik se s takšno odločitvijo ni strinjal; med potjo se je izmuznil stražarjem in skočil z drvečega vlaka.

Za njim so razpisali mednarodno tiralico, kar Rihtariča ni oviralo, da se ne bi še mesec dni klatil po sosednji državi, nato pa se je, seveda ilegalno, vrnil v Jugoslavijo. Ljudje so ga videvali v različnih krajih po Sloveniji, njegova slava je rasla. Sledilo je obdobje, ko so se ga bali tako prebivalci kot miličniki. Če je verjeti starim zapisom, si pravzaprav nihče ni preveč želel srečanja z Rihtaričem, starši pa so celo strašili otroke, če niso ubogali: »Rihtarič gre!« so jim govorili.

Kot rečeno, se je Franc Rihtarič sicer skrival, hkrati pa se je večkrat drzno nastavljal miličnikom. O svojih poteh in krajih, kjer se bo pojavil, jih je celo obveščal, potem pa se je spretno maskiran res prikazal, le prepoznali ga niso. Postavljali so mu zasede, toda našli so le dokaze oziroma sporočila, da je bil iskani razbojnik res tam, kjer je napovedal. Nekoč je v Slovenski Bistrici v gostilni celo sedel za mizo in kramljal z miličnikom o banditu, ki ga lovijo, potem pa je pod krožnikom pustil izzivalni listek v dokaz svoji navzočnosti.

Prišlo je leto 1958. Rihtarič, ki so mu ljudje medtem pritaknili še sloves radgonskega Robina Hooda (čeprav ni podatkov, da bi jemal samo bogatim in dajal revnim), je torej v pičlih nekaj letih od mladostnega dejanja iz objestnosti (izposoje avtomobila) prišel do razbojniške slave. Kdo ve, kaj se mu je pletlo v glavi, nedvomno pa je, da Rihtarič nikakor ni bil rojen zločinec, prej bi rekli, da je bil nekakšen trmasti upornik.

Ko se je naselil v okolici rojstnega kraja, so ga na babičinem seniku, kjer je počival, 1. marca 1958 presenetili miličniki. Nekdo ga je izdal. Ob sebi je imel nekaj razstreliva, vendar se aretaciji ni upiral. Sojenje se je začelo decembra istega leta, Franc Rihtarič pa nikoli ni priznal uboja miličnika Bartola. Obtoževali so ga 70 različnih kaznivih dejanj, dokazali pa okoli 45. Na smrt so ga obsodili 15. aprila 1959, kazen pa izvršili 30. oktobra istega leta.

Deli s prijatelji